Tiskane izdaje
Ankara − Papež Frančišek je danes začel obisk v Turčiji, že svojo šesto turnejo po svetu. Le nekaj dni po kratkem, a odmevnem nastopu v Strasbourgu, kjer je Evropi v obraz povedal, da je postarana in opešana, mar ji je le kapital, in ne delo in ljudje, poskuša vzpostaviti trdnejše vezi s pravoslavnimi brati in se pogovarjati z muslimani.
Kakor je pred odhodom napovedoval uradni Vatikan, so med papeškim obiskom v Turčiji v središču pozornosti resna prizadevanja Svetega sedeža za spravo s pravoslavnimi brati, ki trajajo že vse do drugega vatikanskega koncila, in dialog z islamom, ki se v resnici šele začenja. Neposrednemu stiku z vojnim področjem Bližnjega vzhoda, s pregnanci iz Sirije in Iraka, z žrtvami kalifata se bo − kot kaže − papež vendarle ognil.
Papež se je danes že pogovarjal s turškim predsednikom Erdoğanom, kot prvi tuji gost in državnik je bil kljub protestom Erdoğanovih nasprotnikov povabljen v novo blestečo in bahavo predsedniško palačo s tisoč sobanami. Njegov obisk uradni Turčiji velja tudi za obrambno potezo v prid kristjanom, ki jih je v Turčiji sicer zelo malo. Samo 80.000 jih je iz raznorodnih pravoslavnih cerkva, čisto malo je tudi katoličanov, muslimanska večina pa po uradnih podatkih šteje kar 75 milijonov ljudi. So pa kristjani vsekakor pomembna zgodovinska manjšina, ki je zdaj odrinjena v kot ter marsikdaj in marsikje ogrožena.
Frančišek je v manj kot pol stoletja že četrti papež na obisku v Turčiji, ki je za Vatikan zanimiva z veliko strani. Pred njim je leta 1967 tja prišel Pavel VI., ki je oral ledino vatikanske svetovne diplomacije, potem je že prvo leto svojega papeževanja tja odhitel Janez Pavel II., zadnji je bil pred osmimi leti Benedikt XVI. Vsi trije so − tako kot zdaj Frančišek − prišli ob godu svetega Andreja, Simonovega (Petrovega) brata, zavetnika pravoslavne cerkve, ki je po razkolu z Rimom odšla na svoje pred 960 leti.
Turčija je nekoč, čisto v začetku, veljala za eno od zibelk krščanstva, v Istanbulu je tisočletje pozneje nastalo tudi pravoslavje kot nasprotni pol katolicizma v krščanstvu, zdaj je tam še vedno domovina za Rimskokatoliško cerkev pomembne Pravoslavne cerkve. Patriarh Bartolomej je odločen zagovornik zbliževanja vseh kristjanov. »Nismo različne religije, smo samo bratje, ki smo se razšli, vsak od nas je prepričan, da sledi poti, ki jo je začrtal Gospod,« je pred Frančiškovim prihodom za italijanski katoliški tednik Famiglia Cristiana izjavil istanbulski patriarh.
Bartolomej, ki je s papežem Frančiškom letos skupaj obiskal Jeruzalem, pa vendar vodi samo eno izmed pravoslavnih cerkva, v imenu preostalih desetih ne more govoriti. Predvsem pa nima tako rekoč nobenega bistvenega vpliva na Rusko pravoslavno cerkev, ki je največja in najvplivnejša. Z njo poskuša navezati tvorne stike uradni Vatikan, Bartolomej pa mu pri tem vsaj simbolno veliko pomeni.
Jezuit Jorge Mario Bergoglio, ki kot papež Frančišek prinese vsak dan nekaj novega predvsem v svet za vatikanskim obzidjem, je prišel v Ankaro v za Cerkev precej manj konfliktnem trenutku kakor njegov predhodnik Joseph Ratzinger, papež Benedikt XVI., ko je moral leta 2006 z velikimi potezami gladiti nesporazum, ki ga je zakuhal sam z nastopom na univerzi v Regensburgu.
Njegovo akademsko govorjenje o preroku in o bistvu islama je takrat muslimanski svet razumel kot politični napad, kot žalitev vsega islama in kot namerno sprožanje nesporazumov. Zato je učenjak Ratzinger tedaj marsikaj pojasnil že v Ankari, potem pa v Istanbul vstopil celo v Modro mošejo in tam postal za dve minuti. To je takrat sprožilo plaz namigovanj, celo obtožb, da je nemški papež molil v mošeji. Uradni Vatikan je to odločno zanikal, pred Frančiškovim odhodom pa ta demanti poudarjeno ponovil. Pravijo, da bo tudi Frančišek obiskal Modro mošejo in tam postal za trenutek, vsekakor pa ne bo molil.
Varnostni ukrepi so ob papeževem obisku zelo strogi. V Ankari ga je danes čuvalo 2000 policistov, večinoma specialcev, v Istanbulu ga čaka 7000 policistov, tudi tam veliko specialcev. Oblasti se zavedajo stanja na meji z najbolj nevarnimi konfliktnimi območji. Zaradi morebitnih groženj tako imenovane Islamske države so zadnje čase poostrili tudi varnostne ukrepe v Vatikanu in celotnem Rimu. Papež še hodi po župnijah, še naprej se srečuje zlasti z revnimi prebivalci italijanske prestolnice, vendar ga zdaj spremlja več varnostnikov in italijanskih policistov, v uniformi in v civilu, nadzor nad tistimi deli mesta, ki jih hoče obiskati, je strožji kot prejšnje čase.
Skrbi varnostnikov in italijanske policije pa Frančiška vseeno niso odvrnile od srečanj z ljudmi v revnih naseljih. Ta teden so mu morali dovoliti, da je v četrti Aurelio, prav blizu Vatikana, obiskal tudi skrajno revno romsko naselje in se zbližal s tamkajšnjimi prebivalci, zlasti z otroki.
Čeprav ga že preglaša turneja v Malo Azijo in v Istanbul, v Rimu še odmeva Frančiškov obisk v Strasbourgu. Na civilni strani Tibere predvsem zaradi opozoril Evropski uniji, da izgublja kompas in da v svetovnem merilu vsekakor ne pomeni več, kar je pomenila pred dvema desetletjema, ko je bila kar nekako zvezda vodnica. V vatikanskem okolju pa menda v nekaterih krogih močno premlevajo papeževa stališča o delu in ljudeh, ki so pomembnejši od kapitala. Mnenja, da kultura potrošništva in odpadkov nima prav nobene prihodnosti, se podobno kot velikim poslovnim in kapitalskih središčem tudi delu vatikanskih visokih prelatov zdijo kar preveč levičarska in radikalna, pa čeprav korenine takih stališč segajo v začetek krščanstva, in ne v dvajseto stoletje.
