Tiskane izdaje
Zanimanje za jedrsko energijo narašča, vedno bolj tudi v kontekstu spodbujanja trajnostnega razvoja. Brez povečanja njene uporabe v prihodnjih desetletjih postopno zmanjševanje naše odvisnosti od premoga in nafte, trdijo znanstveniki, ne bo mogoče.
Iskanje načina za prilagoditev naraščanja potreb po energiji zmožnostim planeta, je eden od največjih izzivov sodobnega časa. Podnebne spremembe, kažejo raziskave, so neposredno povezane s količino emisij ogljikovodikov v ozračje. Konec prejšnjega tedna je 160 držav podpisalo pariški podnebni sporazum, rezultat več kot dveh desetletij pogajanj o tem, kako se spoprijeti z grožnjo globalnega segrevanja. Tudi če ta sam po sebi najverjetneje ne bo dovolj za preprečitev nevarnega naraščanja temperatur, je sporazum pomemben preskok v razmišljanju držav o trajnostnem razvoju.
Svet mora nedvomno zmanjšati odvisnost od fosilnih goriv. Ključno vprašanje je, kako. Z naraščanjem ambicioznosti nacionalnih ciljev se povečuje tudi verjetnost, da bodo države zadovoljile potrebe po energiji z gradnjo jedrskih elektrarn.
Pozivi k širjenju uporabe
Razmišljanje o jedrski energiji kot trajnostnem konceptu je kontroverzno, sploh v okoljevarstvenih krogih, kjer verjamejo, da njene slabe plati ne odtehtajo pozitivnih vidikov. Bistveno bolje je sprejeto v znanstveni stroki. Del te je med decembrskim podnebnim vrhom v Parizu opozoril na potencial jedrske energije pri reševanju težav, povezanih z odvisnostjo človeštva od fosilnih goriv. Skupina uglednih znanstvenikov na čelu z nekdanjim Nasinim klimatologom Jamesom Hansenom je pozvala k uporabi in razvoju »varnejših načinov izkoriščanja jedrske energije«, prepričana, da bi bilo pri tako velikem podvigu, kot je spopadanje s posledicami klimatskih sprememb, »noro« zavračati uporabo vseh sredstev, ki jih ima človek na voljo.
Med strokovnjaki je splošno sprejeto prepričanje, da bo širjenje uporabe jedrske energije zmanjšalo količino izpustov ogljikovodikov v Zemljino atmosfero. »Jasno je, da so med prednostmi jedrskih elektrarn majhne oziroma nične emisije ozračju nevarnih plinov in da lahko te elektrarne stalno proizvajajo električno energijo,« je lani v intervjuju za Delo povedal Jukija Amano, generalni direktor Mednarodne agencije za jedrsko energijo (IAEA). Po ocenah, ki jih pripravlja agencija, bo število novih jedrskih elektrarn v svetu prihodnje desetletje močno naraslo. »To morda ni tako jasno, če gledate po Evropi,« je dejal Amano. »Toda če se ozrete proti Kitajski, Indiji ali Južni Koreji - brez uporabe jedrske energije bodo te države zelo težko dobavljale elektriko industriji in prebivalstvu brez dodatnega onesnaževanja.«
Države bi rade do konca stoletja omejile rast globalnih temperatur pod 2 stopinji Celzija v primerjavi s predindustrijskim obdobjem. Če so njihove namere resne, opozarjajo znanstveniki, morajo v nacionalnih programih začeti razmišljati tudi o povečani uporabi jedrske energije.
Vsi niso prepričani, da je to prava pot. Mark Jacobson, profesor civilnega in okoljskega inženiringa na Univerzi Stanford v Kaliforniji, je eden najbolj znanih nasprotnikov uporabe jedrske energije kot alternative premogu, nafti in zemeljskemu plinu. Njegova teza je, da bi lahko do leta 2050 popolnoma opustili nečiste načine pridobivanja energije - vključno z jedrskim - in namesto njih v celoti prešli na obnovljive vire, torej vodo, veter in sonce. V pogovoru za revijo Scientific American je poudaril, da tehnologija, ki bi bila potrebna za takšen podvig, že obstaja, »edine ovire so družbene in politične«.
Časovna dilema
Njegov ključni argument proti zanašanju na jedrsko energijo niso varnostni pomisleki, ki jih največkrat navajajo nasprotniki njene uporabe, pač pa čas, potreben za gradnjo reaktorja. Postavitev v povprečju vzame dve desetletji.
Nasprotna stran se zaveda časovne dileme. Toda še vedno verjame, da je jedrska energija, sploh pa reaktorji četrte generacije, pri katerih so varnostna tveganja znatno manjša, kot so bila v preteklosti, najboljša alternativa fosilnim gorivom. Občutek je, da podobno razmišlja tudi veliko držav. S tem, ko so privolile v trajnostni razvoj, so, v marsikaterem primeru povsem zavestno, podprle tudi jedrsko energijo kot ključni člen v gradnji varnih, ekonomičnih in trajnostnih družb prihodnosti.
Tisto, kar bo v prihodnjih letih najbolj prispevalo k povečanju uporabe jedrske energije, ne bodo podnebne spremembe, temveč onesnaženost zraka v hitro rastočih gospodarstvih. Vsaj tako meni priznani ameriški fizik Richard Muller, profesor na Univerzi Berkeley v Kaliforniji, ki podobno kot generalni direktor IAEA verjame, da se bo težišče uporabe jedrske energije v prihodnjih desetletjih iz zahoda premaknilo v druge dele sveta. Hkrati je prepričan, da bo nasprotovanje jedrski energiji v prihodnosti manjše. Boljše upravljanje jedrskih odpadkov in bledenje spomina na nesreče, kot sta se zgodili v Černobilu in Fukušimi, bosta odigrala ključno vlogo pri spreminjanju pogleda ljudi na jedrsko energijo.
