Tiskane izdaje
»Ostrejše sankcije proti Severni Koreji so neizogibne,« je ta konec tedna priznal partijski list Global Times in tako namignil, da bi Kitajska lahko podprla uvedbo kazni za svojo najbližjo zaveznico, ko bodo v petek o tem razpravljali v varnostnem svetu OZN.
Peking je dolgo in dosledno trdil, da mednarodne sankcije proti kateri koli suvereni državi nikoli ne pomagajo doseči želenega cilja. Težave je treba reševati s političnim dialogom, so govorili kitajski predstavniki, kajti kazni samo zapletajo razmere in otežujejo pot do rešitve. Toda zdaj se je to spremenilo.
Kitajski obrat se je zgodil, ker so sankcije proti Severni Koreji pravzaprav manj povezane s preskušanjem vodikove bombe in pošiljanjem satelita v orbito ter precej več povedo o odnosih med Pekingom in Washingtonom. Velesili sta se tokrat dogovorili.
Ko je ameriški državni tajnik John Kerry konec januarja obiskal Peking, se s kitajskim zunanjim ministrom Wang Yijem nista strinjala glede sankcioniranja Pjongjanga zaradi opravljenega preskusa vodikove bombe. Kitajska se je bala, da bi vsaj majhen del tega, o čemer je govoril Američan, lahko resno destabiliziralo režim Kim Džong Una, razmere na Korejskem polotoku pa bi postale nevarno negotove.
Toda ko je Wang Yi prejšnji teden obiskal Washington, so med njim in Kerryjem na mizi ležali skrivni dokumenti. Očitno sta izmenjala informacije o tem, po katerih poteh Severna Koreja prejema opremo za jedrski in raketni program, in pravilno ugotovila, da je ta država zdaj postala precej večja skupna skrb, kakor pa je bila do zdaj točka nesoglasja.
Kakor je pred kratkim pokazala Gallupova anketa, jo imajo Američani za svojo največjo sovražnico (pred Rusijo, Iranom, Kitajsko in Islamsko državo).
Kitajcem se že dolgo zdi ena največjih nevarnosti, ki ogroža njihovo varnost. Eden od strahov je tudi možnost, da bi jih država, za katero so med korejsko vojno pred šestimi desetletji in pol žrtvovali nekaj sto tisoč življenj, zdaj spet lahko potisnila v spopad z Ameriko, kar trenutno ne bi nikomur koristilo.
Peking in Washington sta še do pred kratkim obtoževala drug drugega, da je druga stran odgovorna za neukrotljivo vedenje severnokorejskih diktatorjev. Kitajska je trdila, da njeni sosedje preskušajo jedrsko orožje in rakete dolgega dosega, ker se ne počutijo varne, saj z ZDA nikoli niso podpisali mirovnega sporazuma, po drugi strani pa je bila Amerika prepričana, da se vse to dogaja zato, ker Kitajci s pošiljanjem pomoči čez reko Yalu dajejo vedeti dinastiji Kim, da se ji kljub ostri ameriški retoriki nič ne more zgoditi.
Zato sta Kitajska in Amerika zdaj sklenili kompromis in uskladili besedilo predlagane resolucije in jo na 22 straneh v četrtek predali varnostnem svetu. Vse podrobnosti iz besedila niso znane, vendar resolucija zahteva obvezno pregledovanje tovornih pošiljk v Severno Korejo ali iz nje, prepoved prodaje letalskega in raketnega goriva tej državi, popolno ustavitev izvoza vsega lahkega in kakršnega koli konvencionalnega orožja, uvedbo strogega nadzora nad vsemi bančnimi računi, ki bi lahko bili kjer koli po svetu povezani s Pjongjangom, ter prepoved ali vsaj omejitev prodaje premoga, železa, zlata, titana in vseh redkih kovin.
Poleg tega bi uvedli sankcije proti 17 severnokorejskim posameznikom in 12 podjetjem, o katerih domnevajo, da so sodelovali pri jedrskem in raketnem programu. Nekateri od njih poslujejo zunaj severnokorejskih meja.
Nove sankcije bodo veljale tudi za prodajo luksuznega blaga Pjongjangu in nekateri opazovalci se že šalijo, da je na seznamu tudi prepoved izvoza sira, od katerega je Kim Džong Un odvisen, kakor pravijo tisti, ki so nekaj časa preživeli v njegovi bližini. Rad ima zlasti švicarskega, ki se ga je navadil med svojim šolanjem.
»Prepričani smo, da bodo sankcije tej državi povzročile težave, ki jih do zdaj ni poznala,« pravi Global Times v uvodniku, v katerem v imenu vseh kitajskih medijev izraža polno podporo ukrepu kaznovanja Severne Koreje. Nekateri izkušeni opazovalci razmer v obeh Korejah omenjajo možnost, da bi Kitajska lahko podprla Kim Džong Nama, starejšega brata Kim Džong Una, kot novega voditelja, ki bi precej bolj spoštoval sosednji Peking. Brata nista v dobrih odnosih, čeprav nekateri viri trdijo, da je Džong Un zaposlil Džong Nama na zunanjem ministrstvu in mu zaupal odnose z Japonsko, in sicer predvsem zato, da bi ga lahko nenehno nadziral, ne pa zato, da bi odpravil nesoglasja med njima. Toda menjava v severnokorejskem vodstvu bi bila kljub vsemu zelo občutljiva in izjemno tvegana poteza, zato je vprašanje, ali so kitajska tajna služba, vlada in diplomacija sploh zmožne izvesti takšno potezo.
Vprašanje je tudi, kako bodo sankcije, potem ko jih bodo izglasovali, izvajali in kakšne posledice bodo imele. Če upoštevamo dosedanje vedenje Severne Koreje, bodo samo še dodatno prisilile Kim Džong Una, naj nadaljuje raketne poskuse. Tudi če ne bo imel goriva, jih bo izvajal vsaj navidezno. Ljudstvo tako ali tako ve samo to, kar mu povejo. Kaj bo naredil brez sira, je že drugo vprašanje. Toda palača v Pjongjangu še nikoli ni ostala brez pomembnih dnevnih porcij specialitet, ki pomagajo vodji razmišljati. Tudi zdaj se bo našla luknja v ograji, ki jo bodo postavile sankcije, za katere bosta Kitajska in Amerika složno dvignili roko in tako rešili vzhodno Azijo pred še večjo politično nevarnostjo, kakor bi Severna Koreja kadar koli lahko bila.
