Tiskane izdaje
Čeprav je veliko govora o človekovih pravicah, dostojanstvu in pravici do zaščite, vse to je zapisano tudi v dokumentih Evropske unije, praksa kaže nekaj povsem drugega, je opozorila Neža Kogovšek Šalamon z Mirovnega inštituta. Po njenem obstaja veliko orodij, ki jih imajo države na razpolago za zavračanje ljudi.
Da evropska zakonodaja »močno vpliva« na razvoj mehanizmov za zaščito beguncev v državah članicah, pravijo v visokem komisariatu ZN za begunce (UNHCR), toda po drugi strani ugotavljajo, da se pristopi med državami razlikujejo, kar zadeva zagotavljanje zaščite razseljenih ljudi in ustreznih sprejemnih pogojev. Tudi merila za priznavanje statusa begunca med državami članicami niso enaka.
Čeprav EU »stremi k skupni azilni politiki in celo razglaša, da jo ima«, direktorica Mirovnega inštituta Neža Kogovšek Šalamon opozarja, da se azilni sistemi po državah razlikujejo in da to omogoča prav »zelo ohlapen evropski sistem«. Tako azilne institucije niso poenotene, tudi organi za pritožbe ne. »Prevečkrat je videti, da je azilni sistem narejen samo v službi države, ne pa zato, da bi dejansko deloval v podporo beguncem,« je bila kritična pravnica.
Ker so pogoji tako različni, po njenem ni mogoče govoriti o skupni politiki priseljevanja: »Vsaka država postavlja svoje pogoje za pridobitev azila. Ponekod zahtevajo, da ima oseba zagotovljeno stanovanje, sredstva za preživljanje, opraviti mora integracijski test, kar pomeni poznavanje kulture, zgodovine in jezika. Drugod tega ni, ali pa zahtevajo sredstva za preživljanje ali družinske vezi.«
Da skupni sistem na ravni EU v splošnem deluje le, ko gre za nadzor meja, meni Franci Zlatar iz Slovenske filantropije. »Zadnje dogajanje z begunci je pokazalo, da sistem, ki je prej veljal za relativno dobro usklajenega, tu mislim na dublinsko uredbo, nadzor meja in schengenska pravila, zdaj ne deluje več, ker si države članice sproti izmišljajo načine ukrepanja. Pokazalo se je, da pravzaprav ni mehanizma, kako se odzvati na večje prihode beguncev.«
Močne države
Če bi EU vendarle vzpostavila skupni azilni sistem, tako da bi vsem prosilcem za azil omogočila enake pravice, je, kot ugotavlja Katarina Bervar Sternad, vprašanje, kakšen bi bil na koncu »enotni standard teh pravic«. Enotna azilna politika po njenem ne more biti edini odgovor: »Bolj pomembno vprašanje za ljudi, ki v EU iščejo zaščito in varnost, je, kakšne so njihove možnosti dostopa do zaposlitve, izobraževanja in stanovanja. Seveda je pridobitev zaščite nujna za začetek novega življenja, vendar so pomembna tudi vprašanja integracije v posamezno državo.«
Pri morebitnem oblikovanju skupne integracijske politike na ravni EU, za kar v Bruslju zdaj nimajo pristojnosti, tudi Neža Kogovšek opozarja, da lahko ta prinese nižje standarde: »Močne države v Evropi, ki imajo že zdaj relativno nizke standarde glede integracije, kar pomeni, da na tej integracijski poti za posameznike ponujajo relativno malo, v skupne dokumente vnesejo svoja pravila. To se je zgodilo prav na področju azila. Standardi pri azilnem postopku in kdo dobi status begunca so bili pred 15 leti veliko višji od današnjih.«
Petra Gümplová, sociologinja z univerze v Giessnu, ki med drugim raziskuje mednarodno pravo in pravičnost, je v kolumni za Open Democracy nedavno razmišljala o »trdnjavi Evrope«. Ta se po njenem kaže tudi v tem, da so begunci še naprej prisiljeni ubirati nevarne poti in se zatekati k tihotapcem. Samo aprila letos jih je v Sredozemskem morju umrlo 1308. Če ni soglasja o tem, kako ustaviti vojne in katastrofe, zaradi katerih ljudje bežijo, je zapisala, naj zahodne države začnejo ponujati zaščito beguncem, ko ti poskušajo priti do njihovih vrat.
