Tiskane izdaje
Kilis, turško-sirska meja − Turška vojska je v soboto v bližini Kilisa z dvajsetimi tanki in vojaki odprla svojo drugo fronto v severni Siriji, ki je namenjena obračunu s samooklicano Islamsko državo in milico sirskih Kurdov YPG. Istočasno je bilo v srditih spopadih na jugovzhodu Turčije ubitih okoli sto pripadnikov Kurdske delavske stranke (PKK) in najmanj enajst turških vojakov.
Turčija je država v vojni, čeprav tega v Istanbulu in Ankari ni mogoče čutiti. Turška vojska, oslabljena po julijskem spodletelem poizkusu vojaškega državnega udara, bije vojno tako na svojem ozemlju, kot v Siriji, intenzivnost spopadov pa je iz dneva v dan višja, v kar smo se v zadnjih dneh prepričali na različnih delih turško-sirske meje, predvsem pa v Karkamisu in Kilisu, po katerem s sirske strani meje dnevno padajo rakete.
Zdi se, da bo velik del skoraj 900 kilometrov dolge turško-sirske meje že zelo kmalu postal frontna črta − in to na obeh straneh meje. Na jugovzhodu Turčije uradna Ankara bije krvavo vojno s Kurdsko delavsko stranko (PKK), ki se v svoji »politiki« prav tako vse bolj odloča za vojno. Na področju zahodno od reke Evfrat, kjer je turška vojska pred enajstimi dnevi pri Džarablusu skupaj s pripadniki različnih sirskih uporniških skupin na čelu s Svobodno sirsko vojsko (FSA) tudi »fizično« vstopila v najbolj krvavo vojno našega časa, Turčija bije vojno tako z Islamsko državo, kot s kurdsko milico YPG. Ravno kurdski vojaški pohod po severu države in združevanje vseh treh kurdskih provinc v avtonomno območje Rojava je bil ključen motiv turške vojaške operacije Ščit Evfrata.
Turčija bije tudi tretjo vojno − diplomatsko. Ena ključnih bitk je umirjanje po propadlem puču močno ohlajenih odnosov z Združenimi državami. Temu je bilo namenjeno tudi današnje kratko srečanje turškega predsednika Recepa Tayyipa Erdogana z ameriškim predsednikom Barackom Obamo ob robu vrha G20 v kitajskem Hangzhouu. Obama je podprl turško vojaško operacijo v Siriji, v kateri sicer sodeluje tudi ameriška vojska.
