Tiskane izdaje
Zagreb – »Dobro bi bilo, da bi evropska komisija ostala v okviru svojih pristojnosti, saj nima nikakršnih pristojnosti za arbitražni postopek in mejna vprašanja. Obstajajo države, ki rešujejo mejna vprašanja s svojimi komisijami in postopki trajajo sto let,« je v Bakru izjavil hrvaški premier Andrej Plenković.
Pred nekaj dnevi je bil na obisku belgijski zunanji minister, ki je povedal, da dolga leta rešujejo mejna vprašanja z Nizozemsko, vendar nisem opazil, da bi se to vprašanje pojavilo na dnevnem redu evropske komisije, je še dejal Plenković in ponovil, »da je Slovenija kršila mednarodno pravo, zato je postopek nepovrnljivo kontaminiran in k ničemur ne zavezuje Hrvaške«, od evropske komisije pa »pričakuje, da upošteva, da gre za dvostransko vprašanje, o katerem se je Hrvaška pripravljena pogovarjati s Slovenijo in poiskati rešitve.«
Opozicija meni enako in nekdanji pravosodni minister Orsat Miljenić (SDP) pravi: »Vprašanje ni povezano z evropsko komisijo, zato se ji ni treba vmešavati v dvostranske odnose, saj se tako lahko poslabšajo odnosi med nami in Slovenijo. Arbitraža za Hrvaško ne obstaja, to je soglasna odločitev sabora.« Seveda tudi zahteva po uveljavitvi odločitve prav tako kakor sama odločitev za Hrvaško ne obstaja.
V medijih posebej poudarjajo mnenje vodje evropske ljudske stranke EPP Manfreda Webra, ki trdi, da gre za dvostransko vprašanje in da komisija ne bi smela podpreti nobene od obeh strani, pa tudi mnenje slovenskega poslanca v evropskem parlamentu, ki se mu takšno stališče zdi neprimerno, saj »po arbitražnem postopku ni več dveh strani in ni druge rešitve kakor uveljavitev odločitve«.
Dvomi o izstopu iz arbitraže
In medtem ko politika trmasto vztraja pri ničnosti odločitve, »ki se v nobenem smislu ne tiče Hrvaške«, v medijih zaskrbljeno ugotavljajo, da Hrvaške ne podpira nobena članica Evropske unije. Vprašanja se čedalje bolj lotevajo tudi iz drugega zornega kota – da se jim odločitev ne zdi tako slaba za Hrvaško, morda celo precej boljša od parafiranega sporazuma Račan–Drnovšek. Prvič tudi analizirajo upravičenost izstopa iz samega postopka arbitraže. Zdaj posebej poudarjajo, da so to storili kljub priporočilom evropske komisije in da je prav njen podpredsednik Frans Timmermans, ki je tudi sporočil stališče komisije o odločitvi, opozarjal hrvaško vlado, da se bo arbitraža nadaljevala ne glede na odločitev sodišča in da bo komisija upoštevala odločitev arbitražnih sodnikov. Z nogometnimi besedami bi lahko rekli, da je bila Hrvaška upravičeno nezadovoljna z dejanji arbitražnega sodišča, vendar je z odhodom z igrišča tvegala, da tekmo registrirajo v korist nasprotnega moštva.
Seveda se pojavlja tudi vprašanje, kako dolgo lahko Hrvaška vztraja pri trdnem stališču glede nepriznavanja odločitve arbitražnega sodišča. Pri dosedanjih sporih o razlagi mednarodnopravnih zahtev trmoglavost ni bila koristna, ne glede na to, ali je šlo za sodelovanje s haaškim sodiščem ali spor z Nemčijo zaradi evropskega naloga za aretacijo v primeru Perković.
Hrvaška je nazadnje morala popustiti in je pravzaprav naredila vse, kar so od nje zahtevali, pri tem pa izgubila precej verodostojnosti pri vprašanjih, povezanih z upoštevanjem mednarodnega prava. Prav zato se mnogim na Hrvaškem zdi, da evropsko pozivanje k dialogu, umirjanje napetosti in poudarjanje, kako pomembno je srečanje obeh premierov, omogoča časten, ne toliko umik, ampak bolj izhod iz takšnega – po mnenju vlade, ki upošteva brezpogojno odločitev sabora – brezizhodnega položaja. Hrvaški namreč ostaja možnost, da uveljavitev odločitve, ki je ne priznava, prikaže kot rezultat dialoga oziroma dvostranskih pogajanj s Slovenijo. Kot pravi ljudski pregovor, volk bi tako ostal sit in koza cela, Unija pa bi se rešila težave, katere dejanski pomen je zelo precenjen.
Toda Hrvaška se mora vsaj za zdaj sprijazniti s tem, da nima podpore znotraj EU, zato išče novega močnega zaveznika. To bi bil lahko nihče drug kot slovenski zet in ameriški predsednik Donald Trump. Z njim se bo jutri predvidoma sestala hrvaška predsednica Kolinda Grabar Kitarović, pogovarjala pa se bosta tudi o sporni odločitvi. Zakaj naj bi ZDA podprle Hrvaško, ni jasno, razen če niso tudi ZDA z domnevnim posredovanjem kompromitirajočih posnetkov vpletene v to, da se je Hrvaška umaknila iz arbitražnega postopka. Res je, da so ZDA pozvale k dvostranskim pogajanjem, na kar se sklicuje tudi Hrvaška, vendar so tudi poudarile, da ne podpirajo nobene strani v sporu. In nazadnje bi se morali vprašati, kaj bi morebitna Trumpova podpora sploh pomenila, če upoštevamo, da ob njegovem imenu že skoraj kot vzdevek vedno omenjajo pridevnik »nepredvidljiv«.
