Tiskane izdaje
Ich bin ein Berliner, je 26. junija 1963 pred Berlinčani patetično izdavil John Fitzgerald Kennedy. Dobrega pol stoletja pozneje je bil njegov naslednik Barack Hussein Obama v Amsterdamu, toda ne poročajo, da bi tamkajšnjim meščanom sporočil kaj podobnega. Ich bin ein Amsterdamer? No, poročajo pa, da so se trije Obamovi varnostniki napili in so jih s prvim letalom vrnili domov.
So morda prispeli na J. F. Kennedy International Airport? V New York? Ki se je, mimogrede, nekdaj imenoval New Amsterdam? Mesto so namreč leta 1664 ustanovili prav Nizozemci. Ali na J. F. Dulles International Airport v Washingtonu? John Foster Dulles je bil, mimogrede, ameriški zunanji minister, odločen nasprotnik komunizma, nepopustljiv pogajalec in je skušal Sovjetsko zvezo obdati z vojaškimi zvezami, na primer SEATO, CENTO itd.
Američani so na zanimiv način prepleteni z Evropo; zadnjih sto let, začenši s prvo svetovno vojno, ji tako ali drugače tudi vladajo. Ko se Evropa pogrezne v kak nov konflikt velikih razsežnosti, je to nova priložnost za Ameriko.
Ameriško gospodarstvo se je dobesedno razcvetelo v obdobjih evropskih bojišč, vsaka vojna pa je hkrati pomenila zaton evropskih imperialnih sil. Tudi hladna vojna je bila še kako blagodejna za Ameriko in zdi se, da se nekomu toži po tistih časih.
Kakorkoli že, trije pijani varnostniki ne morejo biti dokaz, da je Obamov sistem varnosti ranljiv. Uboj Kennedyja je potrdil prav to. Vsak sistem je ranljiv in veliki sistemi so še posebno ogroženi. Predvsem, kot se temu reče, od znotraj.
Slovenija je majhen sistem, ki bi bil lahko kompakten in robusten – če bi ga kdo znal izkušeno upravljati. Dejansko pa je kot regratov cvet, ki ga že prvi spomladanski vetrič razprši po travniku. Sistem, personificiran v vladi in njenem aparatu, se pred našimi očmi kruši kot plesniva podrtija, vendar kot da se nihče ne vznemirja. Vlado je, tako rekoč mimogrede, zapustila ministrica za zdravje Alenka Trop Skaza, kar je bilo navsezadnje pričakovati. Zdravstvo je, vsem na očeh, konglomerat korupcije vseh vrst, v boj s to hidro pa cinično porinejo neko politično neizkušeno dohtarico.
V senci tega odstopa se je zgodila še neka druga, morda bolj pomenljiva zamenjava: Dušana Valentinčiča, direktorja slovenskih zaporov, je pravosodni minister Senko Pličanič rokohitrsko odstranil in ustoličil Jožeta Podržaja, dolgoletnega šefa zaporov na Dobu.
»Minister ima čas, da v enem letu od nastopa funkcije brez razloga zamenja določene kadre, med katere sodi tudi moje direktorsko mesto,« je menjavo komentiral Valentinčič. Brez razloga? In kdo je navsezadnje Senko Pličanič?
Na to je težko odgovoriti, vsekakor pa ne moremo mimo dejstva, da ga je premierka Bratuškova podedovala od JJ. Ne samo njega, tudi odstopljenega zdravstvenega ministra Tomaža Gantarja … pa še koga. Vsak, ki iz rok JJ prevzame vroč kostanj, si veliko upa. Ali pa je čisto nespameten. Po padcu Troje smo vsi postali previdni glede trojanskih konjev, razen naše premierke, ki bi ji očitno lahko v vlado podtaknili kogarkoli, tudi lažnega carja Šćepana Malega. Saj res, kdo je pravzaprav Pličanič?
Vse kaže, da mu gredo na živce tožilci (komu pa ne?!), vendar se neverjetno lahkotno poigrava s sistemsko vlogo te institucije – in to ravno v času, ko tožilec obremenjuje JJ hudega kaznivega dejanja. In isti minister se poigrava z nekakšno privatizacijo zaporov, kot da gre za otroške vrtce. In ni niti dolžan pojasniti, zakaj v tako delikatnih okoliščinah za slovensko pravosodje zamenjuje šefa zaporov. Malce čudno, ne?
Ni znamenj, da bi premierka Bratuškova opazila, da s tako vlado ne more več voditi države. Ministri ji odpadajo kot jesensko listje ali pa so take sorte, da jim pravzaprav ne bi smela zaupati. Sedanja vlada je daleč od kompaktnosti, kaj šele robustnosti. Hkrati se sooča s čedalje agresivnejšo opozicijo, ki ne izbira sredstev; v času, ko je tretjina prebivalstva na robu revščine, se gre nekakšne nesmiselne referendume (arhivi) in histerično politizira vsak mišji drekec.
Če je vlada podrtija, nacija ne more biti v bistveno boljši kondiciji – kar postaja v sedanjih razmerah vse bolj nevarno. V »družini evropskih narodov« smo nekdaj veljali za zgodbo o uspehu, zdaj pa že dolgo nismo več enakopraven sogovornik. Kar se bo sčasoma izkazalo za usodno: ko bomo še ob zadnje premoženje, bomo morda zanimivi samo še zaradi kake Tine Maze. Naša specifična teža bo manjša od Krima, Osetije ali Abhazije. Kar je pravzaprav že zdaj. Toliko opevana zaveznica ZDA ohranja v Ljubljani nekakšnega kvazi veleposlanika, gospoda Mussomelija, kar bi lahko tolmačili tudi kot posmehovanje.
No, v politiki ne smeš biti preveč občutljiv, še manj zamerljiv, lahko pa ohraniš dostojanstvo. Tega slovenska politika že dolgo nima več, saj ni zapravila nekdanje avtoritete samo na postjugoslovanski šahovnici, ampak se je povsem razblinila tudi v evropskem prostoru. Ko so nam žugali s tako imenovano trojko, so nas dobesedno poniževali, ta film pa je še vedno zelo daleč od srečnega konca. Ko smo samo nekaj malega »zabrundali« v zvezi z ukrajinsko krizo, češ da ni vse črno-belo, so nas pokroviteljsko, toda vzvišeno, poslali kot smrkave paglavce klečat v kot.
K neuspehu takega poskusa mednarodne afirmacije smo še največ prispevali sami – ker seveda nimamo kompaktne in robustne zunanje politike. Vsak »raziskovalec« ali »publicist« lahko lomasti po arhivih in se gre nekakšen zasebni Amnesty International. Seveda v škodo ugleda države. Kajti država še ni bila tako nizko, vsak zasebni in parcialni interes lahko mimogrede spodkoplje sistem. Naše pogajalske pozicije v Evropi se zato hitro slabšajo, ne samo v finančnem svetu, kjer se lahko vsaka bonitetna hiša poigrava s Slovenijo, ampak tudi v dvostranskih odnosih, posebno s sosedami.
Živahna parlamentarna »demokracija«, kakršna naj bi bila naša, še ne pomeni močne države; morda je celo ravno nasprotno. Uspešna demokracija bi morala rezultirati v uspešni vladi, naša vlada pa je to, kar pač je. In tudi katerakoli prihodnja v takih okoliščinah ne more biti boljša. Volitve bodo, žal, spet zaman.
Obamov Obisk v Amsterdamu bi nas moral spomniti na turneje britanske kraljice ali princa Charlesa in princese Diane po deželah Commonwealtha. Slovenija je nekakšen Svaziland, tako da je niso niti omenili. Vendar bi nas ta obisk moral zdramiti, kajti ameriški predsednik očitno vzpostavlja novo vojaško in politično zvezo proti Rusiji, kar bo hočeš nočeš vplivalo na prihodnjo evropsko konfiguracijo. Tako, kot smo slišali, menda ne bomo več kurili ruskega plina, ampak bomo dobivali ameriškega. Kako, v paketih UNRE?
In Krka ne bo smela več izvažati antibiotikov za ruske bolnike? In bo treba zavrniti vsakega ruskega turista, če bo to zahteval FBI? Bodo prepovedali tudi Tolstoja, Dostojevskega, Čajkovskega in celo navihanca Gogolja?
Je res nujna nova hladna vojna samo zato, da bi se Obama maščeval Putinu, ker si je drznil narediti korak v nasprotju z ameriškimi interesi? In ne nazadnje: kje se končajo ameriški interesi, če sploh imajo kak konec? Nam je treba sodelovati v tej vojni? Tako kot smo poslušno odšli v Afganistan, kjer še vedno bogu krademo čas in potrpljenje.
Ameriški predsednik Thomas Jefferson je v nekem pismu zapisal: »Naša prva in poglavitna naloga je, da se nikoli ne vmešavamo v evropske spore. Druga, da ne dopustimo nobenega vmešavanja Evrope v čezoceanske zadeve. Amerika, Severna in Južna, ima svoj posebni krog interesov, različen od evropskega. Če imamo Veliko Britanijo na svoji strani, se nam ni bati nikogar na svetu.«
Slovenski politični pameti – kakršnokoli čudo to pač je – bi lahko prišepnili, da je Jeffersonovo pismo nastalo v času zasedanja Svete alianse (1815–1822), ko je tedanjim vladarjem uspelo povsem izničiti Napoleonove vizije Evrope. S tem pa tudi za skoraj dve stoletji zadušiti vse ambicije Slovencev.
