Tiskane izdaje
Google nikoli ne razočara.
V iskalnik recimo vtipkamo ključne besede predsednik, obtožbe, odstop in že se lahko potopimo v množico povezav. Najtežje je izbrati, kaj se sploh splača prebrati; kateri odstopi so najbolj odmevni, kateri najbolj zabavni in kateri najbolj tehtni.
Spiro Agnew, denimo, je bil edini ameriški podpredsednik v zgodovini, ki je odstopil zaradi obtožb, da je zakrivil kaznivo dejanje. Poleti leta 1973, v petem letu, ki ga je preživel na tem položaju, se je znašel pod lupo urada baltimorskega državnega tožilca. Obtožili so ga, da naj bi kot guverner zvezne države Maryland izsiljeval, goljufal, podkupoval in naklepal kazniva dejanja v prihodnosti.
V času, ko je bil najprej najvišji predstavnik okrožja Baltimore, nato guverner zvezne države Maryland in nazadnje še podpredsednik ZDA, naj bi prejemal podkupnine, ki so skupaj nanesle več kot sto tisoč dolarjev. Oktobra istega leta so mu potem dopustili, da se je na sodišču izrekel glede ene same točke obtožnice, in sicer da je leta 1967 pozabil prijaviti 29.500 dolarjev prihodkov.
V zameno za to, da je na sodišču lahko izbral tretjo pot, da se v kazenskem postopku torej ni izrekel niti za krivega niti za nedolžnega, temveč da je izbral možnost nolo contendere, je moral odstopiti kot podpredsednik ZDA.
Sledil je še civilni postopek in leta 1983, deset let po tistem, ko je odstopil, je moral državi Maryland plačati 270 tisoč dolarjev.
V naslednjih letih se je po svetu zvrtinčila serija odstopov politikov na najvišjih položajih v državi. Že samo tistih, povezanih s korupcijo, je dovolj, da ni treba vpisovati drugih ključnih besed. Korupcijski škandali so odnesli politike, ki so kršili dolžno ravnanje, da bi pridobili korist zase ali za koga drugega. Vsem tem možem je torej skupno, da jim ni zadoščalo to, kar so zaslužili po legalni poti, ampak so hoteli več. Veliko več.
Agnewu je leto kasneje sledil njegov nadrejeni, predsednik Richard Nixon. Pulitzerjeva nagrajenca Bob Woodward in Carl Bernstein, novinarja, ki sta razkrila afero Watergate in bila ključen dejavnik pri predsednikovem padcu, sta lani v skupnem televizijskem nastopu izjavila, da je bila njegova administracija celo bolj skorumpirana, kot sta sprva mislila.
Nato skorajda ni bilo več države ali leta, ko se ne bi kakšnemu politiku zahotelo, da bi imel več, kot mu pripada. V bolj žgečkljivih primerih so to bile ženske; v bolj suhoparno dolgočasnih znanje, natančneje potrdilo o znanju.
Če ostanemo samo pri ZDA: že konec osemdesetih let 20. stoletja so plagiatorstva obtožili tudi sedanjega ameriškega predsedniškega kandidata Joeja Bidna. In to kar dvakrat. Prvič naj bi to storil še kot študent prava; prepisal naj bi pet od petnajstih strani iz nekega pravniškega članka.
Svoje početje je kasneje opravičeval z besedami, da ni vedel; ni vedel, kakšna so pravila za navajanje virov. Drugič naj bi med soočenjem v Iowi v govoru uporabil stavke britanskega laburističnega politika Neila Kinnocka. Pri tem naj ne bi šlo zgolj za ponovno rabo političnih fraz; ukradel naj bi njegovo identiteto potomca rudarjev, ki je lepo sedla v Bidnovo zgodbo človeka iz delavskega razreda. Biden je kasneje zanikal, da bi naredil kaj narobe, vendar so novinarji kmalu razkrili še druge prekrške in demokratski favorit se je moral umakniti iz predsedniške tekme.
Kljub temu je ostal v politiki in leta 2008 po neuspešni kandidaturi za predsednika postal podpredsednik v Obamovi administraciji.
Joe Biden je tako eden od politikov, ki je prepoznal trenutek, ko mora odstopiti, odstopil, politično preživel in nazadnje postal drugi najpomembnejši človek najpomembnejše države na svetu.
Korupcija je v bližnjih državah odnesla nemškega predsednika, hrvaškega premiera in avstrijskega evroposlanca, med drugimi pa tudi predsednika Brazilije in Maldivov ter namestnika premiera Kosova in podpredsednika Peruja.
Nazadnje, slabih štirideset let za svojim ameriškim kolegom, je moral odstopiti podpredsednik izraelske vlade in zunanji minister Avigdor Lieberman.
Policija ga je sprva preiskovala zaradi obtožb, povezanih s pranjem denarja in podkupninami, toda nazadnje so ga obtožili zgolj prevare in zlorabe zaupanja. Lieberman je ob tem izjavil: »Čeprav vem, da nisem storil nobenega kaznivega dejanja, sem se odločil, da bom odstopil kot zunanji minister in kot podpredsednik vlade.« Prav tako je dejal, da se bo odrekel poslanski imuniteti, da bi se zadeva lahko razčistila in bi lahko znova nastopil na volitvah 22. januarja letos.
Delov bruseljski dopisnik Peter Žerjavič, ki je kot novinar od blizu spremljal tri odstope politikov na visokih položajih, je v enem od svojih nedavnih zapisov modro strnil, da »v demokratičnih državah ni jasnih pravil, kje je meja, ki odreja, kdaj se s škandali in očitki korupcije obremenjeni visoki politik ne sme več oklepati položaja in mora odstopiti. Velikokrat je znamenje bližnjega konca polzenje moči iz rok, ko se od njega začnejo ločevati zavezniki. Nekaj časa še živijo v slonokoščenem stolpu, v katerem imajo čedalje manj somišljenikov. Četudi upajo, da se bo škandal sčasoma polegel, se po izgubi 'prijateljev', pospremljeni s pritiskom medijem, odločijo za odstop. Ponavadi ga ne utemeljijo s priznanjem krivde, ampak z drugimi razlogi.«
Na Slovenskem je pred mesecem dni komisija za preprečevanje korupcije objavila poročilo, v katerem piše, da sta Janez Janša in Zoran Janković pri opravljanju funkcije večkrat kršila zakon.
Ali Žerdin, urednik Sobotne priloge Dela, je naslednji dan v Temi dneva zapisal: »Zakonodajna veja oblasti je, ko je sprejemala predpise o preprečevanju korupcije, postavila pomemben standard. Tisti, ki v imenu skupnosti opravlja oblastne naloge, mora natančno razkriti, od kod izvirajo njegovi prihodki. Tisti, ki želi upravljati stvari, ki zadevajo skupnost kot celoto, mora imeti, ker upravlja državni aparat, represivne organe, proračun in državno premoženje, brezhibno urejeno osebno računovodstvo. V bilancah funkcionarjev ni prostora za gotovino neznanega izvora. V bilancah funkcionarja lahko nastopa zgolj knjižni denar z znanim izvorom. Če kaj ni jasno, mora to vsak trenutek brezhibno pojasniti.«
Standard je res postavljen. Toda kaj se z njim dogaja?
Pavel Rupar je bil, kot so zapisali v Večeru, prvi vidni slovenski politik, ki je odstopil, ko je KPK, ki jo je tedaj vodil Drago Kos, ugotovila, da ni pravočasno prijavil enega od svojih stanovanj. V njegovi stranki so ga potem navajali kot zgled za standarde politične higiene. Zaradi ugotovitev KPK sta kasneje odstopila še dolgoletni glavni inšpektor za delo Boris Brezovar in ministrica Katarina Kresal. Odstopila je tudi Simona Dimic, ki, kot je zapisala v svojem odstopnem pismu tedanjemu predsedniku vlade Borutu Pahorju, tega ni storila zato, ker bi se čutila krivo za obsodbe, temveč zato, ker ji neskončen obseg potrebe po njihovem zanikanju ali pojasnjevanju ne omogoča več tako intenzivnega in osredotočenega dela, kot ga potrebuje.
Najnovejše poročilo KPK je bilo objavljeno po tem, ko se je zgodila prva vseslovenska vstaja, in tik pred drugo. Že pred poročilom, torej, je več tisoč Slovencev vstalo proti skorumpiranim državnim politikom. In takoj za njim so vstali znova. Še večkrat so se zbrali na manjših protestih, uperjenih proti skorumpiranim lokalnim politikom. Že od jeseni posamezniki – tudi v Delovem projektu Revolt – politikom sporočajo, v kakšni državi bi radi živeli.
Kaj bi se moralo zgoditi, da bi se slovenski politiki nehali oklepati položaja? Kdaj bodo prepoznali, da je nastopil trenutek, ko se spodobi, da odstopijo? Zavezniki so se od njih že začeli ločevati. In kar je še pomembneje – od njih so se odvrnili državljani. Tem namreč služijo.
Malo ljudi lahko vlečeš za nos dolgo časa. Veliko ljudi lahko vlečeš za nos malo časa. Ne moreš pa veliko ljudi vleči za nos dolgo časa.
Korupcija je slabost, ki ji podlegajo politiki v vseh državah. A drugače od slovenskih imajo tuji v sebi ščepec vesti, dostojanstva in modrosti ter odstopijo, ko spoznajo, da je igre konec; da je njihova grabežljivost razkrita.
