Tiskane izdaje
Slovensko Primorje je v slovenskem merilu od nekdaj veljalo za etično precej neenotno območje. Pred nekaj časa je v medijih odmeval primer fanta, nad katerim je skupina učencev izvajala verbalno in fizično nasilje, predvsem zato, ker je prihajal iz druge države. O izzivih medkulturne družbe smo se pogovorili z dr. Matejo Sedmak, vodjo projekta Medkulturno povezovanje na krilih pravljic in predstojnico Inštituta za družboslovne študije na Znanstveno-raziskovalnem središču Univerze na Primorskem.
Koliko »drugih« živi na slovenski obali?
Slovenska obala velja za etnično izjemno heterogeno. Vpeta je med hrvaški in italijanski prostor, kar pomeni, da se na tem prostoru tradicionalno prepletajo tri narodne skupnosti − italijanska, hrvaška in slovenska. Tu ljudje dnevno migrirajo v Italijo zaradi dela, študija, nakupov ali kulturnih prireditev. Tudi sorodstvene vezi segajo na obe območji. Že zaradi tega je prisotnost drugega, druge kulture in jezika pri nas zelo močna. Tudi istrijanski dialekt je mešanica vseh treh jezikov. Pomembna je tudi odprtost na morje, kar se kaže v tem, da se je zgodovinsko Obala povezovala z drugimi kulturami, ki so prihajale k nam po morju zaradi trgovanja, danes tudi zaradi turizma.
Ima tudi veliko ekonomskih migrantov.
Obala je bila predvsem v 70. letih prejšnjega stoletja zaradi ugodne geografske lege in dobrega ekonomskega položaja izjemno privlačna za delavske migrante iz območja nekdanje Jugoslavije. Takrat se je zaradi povečane potrebe po delovni sili vabilo ljudi iz drugih območij Jugoslavije, da si tukaj ustvarijo družine. Na Obali je tudi največje število etnično mešanih zakonov; več kot 30 odstotkov vseh partnerskih zvez je mešanih. V piranski občini je ta delež celo 35 odstotkov. Za primerjavo − slovensko povprečja znaša okoli 19 odstotkov, najnižje je na Koroškem, kjer je zgolj 14 odstotkov etnično mešanih družin.
Kako zadovoljivo je po vaši oceni urejen položaj tujcev v naši državi?
Na tem področju se Slovenija ne more pohvaliti. Do tujcev imamo zelo dvoličen odnos, odvisen od tega, iz katere države prihajajo. Tako imamo zahodne in severne države za večvredne, države z Balkana ali tretjih držav pa za manjvredne. Kakšen je naš odnos do tujcev, vidimo tudi v aktualnem odzivu in nepripravljenosti sprejeti begunce iz kriznih območij tretjih držav, čeprav sta Evropa in ZDA glavni povzročiteljici aktualnih kriznih žarišč.
Kaj pa manjšin?
Čeprav imata italijanska in madžarska manjšina na eni strani precej urejen pravni položaj, pa ne smemo zanemariti odnosa, ki ga Slovenija ima do priseljeniških manjšin − Hrvatov, Srbov, Bošnjakov itd. Ti živijo v Sloveniji že zelo dolgo, tudi več generacij, prav tako so številno bolj množično zastopani v primerjavi s priznanima manjšinama, a imajo kljub temu zelo omejene pravice.
Evropa se ravno zdaj sooča z eno večjih begunskih kriz po drugi svetovni vojni. Kakšna bo po vašem prihodnost družbe v tem kontekstu?
S pospešenimi globalizacijskimi procesi in mednarodnimi migracijami, ki jim ni para v človeški zgodovini, lahko pričakujemo povečanje medkulturnih stikov. Kulturne razlike same po sebi niso tako zelo velike, a jih nacionalistična in ideološka navlaka izpostavi kot take, ker je v ozadju zelo konkreten ekonomski in politični interes. V njihovem interesu je, da ljudje drug na drugega gledamo ne le kot kulturno različne, temveč kot na nepremostljivo različne. Različnost bi lahko bila navsezadnje spodbujana kot eksotična ali pozitivna različnost, vendar to ni v globalnem ekonomskem, političnem in geostrateškem interesu.
Kakšen pa je interes?
V interesu monopola nad nafto, vodnimi viri in drugimi surovinami sta Evropa in ZDA pripravljeni zanetiti vojno na številnih območjih v Afriki, arabskem svetu in pri tem preusmeriti pozornost na tako imenovane kulturne razlike med »njimi« in »nami«, na navidezno nepremostljive razlike in razkol v civilizacijah, kar je seveda zavajajoče in kot rečeno v interesu elit.
Kaj sploh torej lahko dosežemo s pomočjo pravljic?
Nismo naivni, pravljice ne bodo odpravile vojn v svetu, pravljice ne bodo ustavile orožja. S pravljicami lahko le pri tistih najmlajših bralcih oziroma poslušalcih v vrtcih in osnovnih šolah razvijemo občutljivost za druge kraje, druge ljudi, za drugačnost ...
Konec koncev te razlike niti niso tako velike, kot se sprva zdi.
Kot družba smo ves čas na preži za razlikami. Kakšne so razlike, kakšne so težave, nihče pa se ne vpraša, kakšna je podobnost med nami. Ljudje smo v tem hipersenzacionalističnem svetu obsedeni s problemi. Ženske, ki so sodelovale v projektu Medkulturno povezovanje na krilih pravljic, prihajajo iz Indije, Indonezije, Rusije, Bosne, Azerbajdžana, Makedonije, Srbije, Avstralije, enotno bolj izpostavljajo pozitivne kot negativne vidike življenja v Sloveniji oziroma na Primorskem. Zgolj ena od njih, ki je temnopolta, po poreklu iz Indije, je izrazila željo po tem, da bi srečala še koga, ki bi ji bil fizično bolj podoben.
