Pozor − programerske mačke!

V Sloveniji delujejo pionirke na področju prostovoljnega izobraževanja žensk v računalništvu. Postavljajo rekorde!

tor, 28.10.2014, 10:00

Marinka Žitnik je mlada raziskovalka v Laboratoriju za bioinformatiko in doktorska študentka na Fakulteti za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani. Sodeluje tudi v Googlovem odboru za ženske v računalništvu in študentske inovacije. Odgovorila je na vprašanja v povezavi z njenim delom, ki zadeva še veliko širše področje od programiranja.

Vaše delo vključuje spajanje biološkega in tehnološkega? Se vam pri tem porajajo tudi etična vprašanja? Kdaj in zakaj?

Ukvarjam se z razvojem računskih metod za odkrivanje vzorcev iz velikih količin heterogenih podatkov. Te metode uporabljamo za gradnjo napovednih modelov za raznovrstne biološke podatke. Izkaže se, da lahko računske napovedi med drugim izboljšajo učinkovitost načrtovanja bioloških eksperimentov in predlagajo obetavne biološke enote (na primer gene), ki imajo pomembno vlogo pri razvoju določenih bolezni. To pomeni, da lahko računske napovedi predlagajo dobre kandidate za nadaljnje biološke raziskave. Tovrstne analize so torej lahko izjemno koristne in pripomorejo k napredku znanosti, a vsekakor zahtevajo odgovorno ravnanje z morebitno občutljivimi podatki. Raziskovalna skupnost bioinformatike in računske biologije se zaveda etičnih vprašanj, ki se porajajo pri upravljanju določenih bioloških podatkov. Reševanje teh vprašanj je zato aktivno področje raziskav. Za ta namen so uveljavljeni tako etični standardi kot tudi računski pristopi, ki raziskovalcem omogočajo raziskovanje pomembnih problemov, a ne razkrivajo občutljivih podatkov.

Kot ste povedali na srečanju, računalništvo postaja pomemben del številnih raziskovalnih smeri od družboslovja do naravoslovja − od računske biologije do računske zgodovine. Kje vidite prednosti in kje slabosti te perspektive?

Količina in raznovrstnost podatkov v zadnjih letih hitro naraščata na številnih področjih našega delovanja. Izjemna rast predstavlja za nove izzive, kako učinkovito analizirati velike podatkovne zbirke. Hkrati pa ponuja priložnosti, da se postavijo vprašanja in ovrednotijo hipoteze, ki jih zgolj pred nekaj leti še ni bilo mogoče ovrednotiti. Sociologa morda zanima, na kakšen način se posamezniki združujejo v skupnosti, ki na primer predstavljajo nekdanje sošolce na fakulteti, sodelavce v podjetju ali člane športnega društva in kako posamezna skupnost vpliva na življenje druge skupnosti. Da bi ovrednotil sociološki model ali razvil novo teorijo, lahko sociolog razišče velika socialna omrežja, kot sta facebook ali twitter. Organizacija skupnosti »prijateljev«, ki so navzoči v teh omrežjih, lahko sociologu pomaga razkriti skrite vzorce in jih razumeti. Sistemska biologija se na prvi pogled zdi področje, ki je daleč stran od sociologije, a velike količine genomskih podatkov in na milijone meritev o delovanju bioloških enot presegajo zmožnosti katerega koli posameznika, da bi brez pomoči računske analize celovito razumel biološke procese. Vse večja potreba po raznovrstnih računalniških znanjih pa ni posebnost omenjenih področij. Zdajšnje obdobje torej ponuja ogromno priložnosti za računalniške strokovnjake in strokovnjakinje!

»Pomembni govorci na Applovem odru so moški,« je realistično povedala Alja Isaković, pobudnica iniciative evropskega tedna programiranja (Europe Code Week 2014), ki je bil zelo odmeven v vseh generacijah, od najmlajših do, da, starejših.

Toda zakaj razvojni timi potrebujejo žensko energijo? Razpravo o tem je spodbudilo podjetje Comtrade, partner Evropskega tedna programiranja. Na srečanju so razmišljali, zakaj je med računalniškimi specialisti, programerji (le) od deset do dvajset odstotkov žensk. Je bilo usodno leto 1984?

Srečanju so dale pečat Alja Isaković, pobudnica in ambasadorka evropskega tedna programiranja, programerka v CubeSensors, Erika Pogorelc, dejavna v neprofitni organizaciji Peer 2 Peer, ki sodeluje z univerzama MIT in Univerzo v New Yorku, Mozillo in Petrom Gabrielom, in Mateja Verlič z doktoratom iz računalništva, ki je delovala kot asistentka na fakulteti v okviru FERI, in sodelavka Zemante. Velik del časa trojica namenja še mentorstvu na delavnicah Rails Girls in Django Girls. Na srečanju sta sodelovali tudi Marija Radović, razvojna sodelavka podjetja Comtrade, in doktorska študentka Marinka Žitnik, sodelavka Googlovega odbora.

Za fante računalniki, za punce pa barbike?

Ime in delo Billa Gatesa ali Steva Jobsa ali Marka Zuckerberga, ki imajo nepregledno bogastvo in celo biografske hollywoodske filme, je znano na področju razvoja inovativnega računalništva. Kako to, da ni ženskih imen? Udeleženke srečanja so omenile letnico 1984, do takrat so imele ženske v razvoju računalništva vidnejšo vlogo, ki je kasneje upadla.

Le malokdo na primer pozna Elsie Shutt, ki je ustanovila eno prvih programerskih podjetij leta 1958, zaposlovala pa je samo ženske. Trend žensk v računalništvu pa se je spremenil v osemdesetih letih v nasprotju z matematiko, medicino, pravom in fiziko, kjer se delež žensk v stroki vztrajno povečuje.

Eden od razlogov je, da so fantje dobivali za igrače osebne računalnike in so jih dodobra spoznali, preden so učitelji matematike posamezna dekleta zaradi nadarjenosti predlagali za študij računalništva.

Računalnik kot igrača je bil skozi oglasno industrijo usmerjen izključno na fante in moške. Dekleta so se pritoževala, da so starši kupovali računalnike za fante, posledično so fantje osvojili računalnik pred dekleti. Hkrati se je v Hollywoodu razvil tudi karakter »geeka«, ki se ukvarja s tehnologijo in je v tem veliko boljši kot dekleta.

Kako pomemben je vpliv kulture, ki vpliva na razvoj posamezne panoge, potrjuje tudi edinstvena konferenca, posvečena pionirki na področju programiranja Grace Hopper. Vsako leto privabi eminentne predavatelje s področja računalništva in je po besedah Marinke Žitnik edinstveno doživetje, saj o tehnologiji razpravlja približno osem tisoč žensk in štiristo moških.

Računalniško pismenost programiranja, ki jo nudite dekletom brezplačno, je plemenito dejanje v času neusmiljene konkurence na trgu. Ste bile deležne že akademskih in državnih priznanj za to pionirsko delo v Sloveniji, saj ste znanje delile z že skoraj tisočimi? (Odgovarjajo Alja Isaković, Erika Pogorelc in Mateja Verlič.)

Pred dvema letoma smo izvedele za Rails Girls, programerske delavnice, ki so namenjene izključno ženskam začetnicam. Ker smo tudi pri nas ženske vedno v manjšini pri tehnoloških dogodkih, se nam je zdelo vredno poskusiti takšno delavnico organizirati tudi pri nas.

Odziv, skoraj 600 prijav žensk od 14. do 64. leta starosti, je bil prijetno presenečenje. Še bolj pa nas je podžgalo branje prijav, v katerih so punce pisale o razlogih za prijavo. Izkazalo se je namreč, da obstaja še veliko predsodkov do žensk v tehnološkem svetu in da veliko žensk težko dobi priložnost in podporo okolja, ko hoče iz prve roke izvedeti več o tem, kaj sploh programiranje je.

Doslej smo v Ljubljani organizirale tri delavnice Rails Girls, pred kratkim tudi podobno delavnico Django Girls. Za vse je bilo zanimanje tako deklet kot mentorjev in mentoric, ki so dekletom pripravljeni pomagati, izjemno. Delavnice se že širijo drugod po Sloveniji. Lani je bila prva v Mariboru, novembra letos pa bo potekala prva v Celju. Skupaj se je na vse te delavnice prijavilo že okoli 1500 žensk.

S tem postavljamo rekorde v svetovnem merilu, hkrati pa je to seveda ogromna številka za našo malo državo. Da bi dekletom, ki se udeležijo delavnic Rails Girls ali Django Girls, olajšale nadaljevanje učenja in morda tudi novo poklicno pot, smo lani poleti začele organizirati tudi tedenska programerska srečanja v okviru skupine CodeCatz. Dobivamo se vsako sredo, trenutno v RAMPA Laboratoriju na Kersnikovi v Ljubljani.

Letos spomladi smo skupaj naredile tudi svoj prvi večji skupinski projekt: spletno stran za evropski teden programiranja, na kateri je bilo med 11. in 17. oktobrom predstavljenih več kot 3000 programerskih dogodkov v 38 državah po Evropi. Stran še naprej aktivno razvijamo in s tem spodbujamo podobne aktivnosti po vsej Evropi. Pri nas iščemo tudi podjetja, ki bi bila pripravljena ponuditi pripravništva za članice CodeCatz, ki v okviru podobnih projektov pridobivajo svoje prve izkušnje.

Priznanj za naše delo ni bilo nobenih. Z izjemo zagonskih podjetij imamo kljub minimalnim stroškom vsakič tudi precej težav z iskanjem sponzorjev za naše delavnice. Naš največji sponzor doslej je bilo ameriško podjetje GitHub. Velja omeniti še to, da smo organizatorke in mentorji vsi prostovoljci in da vse to počnemo v svojem prostem času.

Od kod navidih za imena delovnih skupin?

Delavnice Rails Girls so nastale na Finskem, ime so pa dobile po tehnologiji Rails oziroma Ruby on Rails, ki se  uporablja na delavnicah. Podobno so letos poleti med programersko konferenco Europython nastale tudi Django Girls. Ime CodeCatz pa je povsem naše. Iskale smo kratko, simpatično ime, ki ne bo prestrašilo začetnic. Kljub temu da smo v skupini ženske v večini, imamo v svojih vrstah tudi nekaj mačkonov in seveda precej mladih muck, ki se še učijo, kako postati prave programerske mačke.

Kako vidite prihodnost svoje panoge? Lahko programiranje ženskem prinese kaj več kot le zaslužek?

Seveda! Programiranje je zelo ustvarjalno, polno izzivov in prinaša veliko zadovoljstva, ko ti računalnik uspe prepričati, da naredi točno to, kar si si zamislila. V vsakodnevnem življenju uporabljamo vse več tehnologije, zato je tudi povpraševanje po programerskih znanjih čedalje večje. Same seveda upamo, da se bo v to področje aktivno vključilo še več žensk, saj lahko le tako prispevamo svoj pogled na svet in tehnologijo prilagodimo svojim potrebam. Prve programerke so bile ženske, čas je, da se v večjem številu vrnemo na to področje!

Preberite še:

Ženske v okolju, kjer je zapovedano moško petelinjenje

Prijavi sovražni govor