Madame Brumowski je gotovo malo žleht
Izvirni mariborski kolektiv predstavlja prvenec Čas, na katerem je enajst pesmi.
Odpri galerijo
Odlikujejo jih nastopi v živo. FOTO: Saša Huzjak
Skupina Madame Brumowski je nedavno izdala prvenec Čas, ki prinaša enajst skladb in veliko dobre glasbe. Gre za enega od najbolj unikatnih in samosvojih kolektivov, ne samo v Mariboru, temveč na območju celotne Slovenije. Zasedbo sestavljajo violinistka in pevka Špela Huzjak, kitarist Aljaž Tulimirović, basist Stojan Kralj in bobnar Matjaž Lorber.
Stojan Kralj: Začel sem s progresivno glasbo in metalom, študiral sem klasično kitaro pri profesorju Tomažu Rajteriču v Ljubljani (Bach, Brouwer, Stravinski, Prokofjev, Hindemith), pri Gasmaxu smo se malo približali punku in novemu valu, s CZD smo žgali punk in crossover, Juice Connection je bil precej eksperimentalen projekt odrske glasbe s kombinacijo različnih vplivov. V bistvu imam rad kombinacije glasbenih stilov in obožujem spremembe. Bas sem začel igrati komaj okoli leta 1994, prej sem pri vseh zasedbah igral kitaro. Tudi zdaj pri Madame Brumowski poskušam kombinirati glasbene stile in načine igranja.
Stojan Kralj: Špela, Aljaž in jaz smo prej skupaj igrali v zasedbi Helika, ki je takrat ravno razpadla. Vsi smo imeli željo in ambicijo ustvarjati glasbo, ki bo sinteza tega, kar smo vsak posamezno in vsi skupaj. Prvi bobnar je bil Simon Wehrli, ki je drugače plesalec in koreograf. Dela zelo zanimive plesne predstave v Švici, nekaj jih je bilo tudi v Sloveniji. A zaradi stalnih potovanj sem in tja je imel malo časa za bend.
Stojan Kralj: Ime zasedbe je povezano s pilotskim asom Godwinom von Brumowskim (1889–1936), ki je bil najuspešnejši avstro-ogrski vojni pilot. Člani zasedbe so se malce poigrali z idejo o znanem reku, da za vsakim uspešnim moškim stoji ženska, in ustvarili imaginarno Madame Brumowski. Bil je en tak gostilniški brainstorming, dali smo skozi že veliko imen, zbijali šale na njihov račun in potem je Aljaž, čigar hobi je soška fronta in sploh prva svetovna vojna, izrekel ime Brumowski. Lepo nam je zvenelo, potem pa je nekdo dodal Madame in to je bilo to. Gospa Brumowski ni samo dobra gospodinja in mati, je gotovo malo žleht in se rada poheca ter ustvarja malce nekonvencionalno, pa videla je že veliko sveta.
Špela Huzjak: Od nekdaj me je privlačila alternativna glasba, kljub klasičnemu in jazz študiju uživam ob poslušanju in seveda igranju heavy, rockerske glasbe. Povezava violine in električne kitare se mi zdi odlična, morda se ponekod pojavi problematika istih registrov, frekvenc in glasnosti celotnega benda. Z Aljažem – kitaristom – sva zato velikokrat iskala komplementarnost enega in drugega inštrumenta ter delala na nivojih melodij, nekaterih dvoglasjih, ki bi reševala takšne zagate. Zaradi tega so v skladbah delčki, ki so tišji in bolj senzibilni, da lahko pride violina do izraza.
Aljaž Tulimirović: Glede kitare in violine je res treba biti pozoren, da ne uideta v isto frekvenčno območje, da se ne podvajata, prekrivata. Da je tema jasna. Da inštrumenta drug drugega izmenično podpirata.
Stojan Kralj: Preplet violine z električno kitaro je naš prepoznavni zvok, podkrepljen s čvrstim basom in ritmično bogato teksturo bobnov. To nam omogoča velik emocionalni razpon muziciranja, ustvarjamo lahko res svobodno.
Stojan Kralj: Nekje v začetku leta 2019 smo se začeli ukvarjati z idejo, da bi posneli ploščo, nekaj smo tudi posneli, a s posnetkom nismo bili preveč zadovoljni. Lani smo se prijavili na razpis mariborske mestne občine za podporo projektom in bili uspešni. Tako da smo poleti izbrali komade za cede, nekaj jih je še v rezervi.
Komadi nastajajo včasih spontano iz jamminga na vajah, saj vsako vajo posnamemo in potem poslušamo: če se pojavi nekaj, kar je vsem všeč in zanimivo, to razvijamo naprej. Včasih kdo od nas pride in ima idejo, glasbeni motiv, melodijo, in potem se ukvarjamo s tem. Včasih je to tudi že kar jasno začrtan komad, ki ga je kdo od nas naredil doma in posnel demo zanj.
Stojan Kralj: Največja ovira pri ustvarjanju, lahko pa tudi prednost, je definitivno, da prihajamo iz različnih glasbenih ozadij, zato je včasih težko skomunicirati, kaj sploh kdo želi. To je tudi eden od razlogov, poleg obremenjenosti v službi in doma z družino, da so nekatere skladbe nastajale zelo počasi. Včasih smo v paralelnih svetovih in imamo hkrati različne predstave o komadu, ki ga delamo. Zaradi tega komunikacija ni vedno enostavna.
Stojan Kralj: Snemali smo v studiu Bejsmen v Mariboru, tonski mojster je bil Danilo Ženko, sodelovanje z njim je bilo čudovito. Ima zelo dober občutek za glasbo, saj je odličen glasbenik in vrhunski tonski tehnik, ki je igral v številnih zasedbah. Za nekaj skladb je posnel klaviature (rhodes, sint, orgle) in imel tudi veliko kreativnih idej pri snemanju. Tudi pri končnem miksu sva se lepo dopolnjevala. Najprej smo v začetku oktobra posneli osnove za vse komade, sledilo je individualno delo. Vsak od nas je posnel še dodatne plasti inštrumentov in vokal, vmes smo poslušali posneto.
Špela Huzjak: Delati z vokalom je bila zame nova izkušnja, to je bil zame velik izziv v pozitivnem smislu. Zelo sem uživala. Izkušnja pri delu v studiu z Danilom me je inspirirala, saj je znal na življenjski način opisati, kako naj interpretiram svoje besedilo z glasom. Tega do zdaj nisem bila vajena, saj je večinoma moj prvi glas violina. Tudi sicer nas je snemalec in odličen tonski mojster Danilo mirno in spodbudno vodil skozi snemanja ter iz nas poskusil izvleči največ kljub ekstremnim razmeram (covid-19 in karantena). Snemanje je bilo zaradi tega zelo sproščeno in motivacijsko, čeprav je bilo časa za vajo in delo doma, torej za pripravo na snemanje, malo zaradi karantenskih razmer. Delo v studiu je bilo tudi zelo ustvarjalno, z Danilom smo skupaj prišli do lepih glasbenih rešitev, dodatkov, poudarkov, tudi novih linij.
Stojan Kralj: Obožujem studijsko delo, veliko zadev sem posnel kar doma v svojem studiu in jih poslal v Danilu, ki jih je vstavil v komade. Nastalo je veliko osnutkov, o katerih smo debatirali.
Stojan Kralj: Da, komad Nasmeh je uspel bolje, kot smo pričakovali, na primer Enajstka pa je že v studiu pokazala zobe. Pri Nasmehu je v ospredju hrepenenje, uvodna fraza nosi v sebi hrepenenje po odrešitvi – delovni naslov je bil Endless. Vedno se nam je zdelo, da ji nekaj manjka oziroma da je monotona, ker je pač grajena na repetitivnem vzorcu spremljave, a ko smo ga posneli in je Danilo Ženko posnel zraven še nekaj sintov, smo vedeli, da je komad okej, naenkrat je vse štimalo. Kar se Enajstke tiče, imamo radi neparne ritme, naredili smo jo dokaj hitro. Prva tema se lepo ujema z Aljaževim ritmom, zaključni del smo dodali kasneje, največji problem je bila ritmična točnost, saj je tempo kar hiter.
Stojan Kralj: Ustvarjalno, vsi imamo velikih novih idej, saj je bilo veliko časa za ustvarjanje, pogrešali pa smo skupne vaje in druženje. Menim, da je pri vseh glasbenikih podobno in da bo letos izšlo kar veliko pokoronskih cedejev.
Stojan Kralj: Radi imamo klubske odre, radi igramo povsod, kjer nas dobro sprejmejo in kjer nam je všeč ambient. Navdušeni smo bili nad Pruhom, saj je ambient fenomenalen, morda pa je tam problem z obiskom, ker je odročen ... Veseli bi bili povabila na Primorsko, Dolenjsko, tudi v Prekmurje, Ljubljano ... Največja težava je predvsem, kako dobiti vsaj minimalen honorar, saj večina klubov v zdajšnjem času (pred koronavirusom) pričakuje, da bo bend prišel igrat brezplačno, celo na lastne prevozne stroške. Kar se tega tiče, imamo lepo izkušnjo z Narodnim domom in Vilinskim mestom, kjer so nas ob honorarju lepo sprejeli in tudi pogostili. Seveda pa ni vse samo to, včasih se je treba ugrizniti v ustnico in igrati tudi samo za dušo in ljudi, ki želijo prisluhniti.
Skupino Madame Brumowski odlikuje izvirno mešanje glasbenih stilov, sodelujoči glasbeniki imate veliko odrskih in ustvarjalnih izkušenj, saj vas poznamo iz različnih glasbenih skupin.
Stojan Kralj: Začel sem s progresivno glasbo in metalom, študiral sem klasično kitaro pri profesorju Tomažu Rajteriču v Ljubljani (Bach, Brouwer, Stravinski, Prokofjev, Hindemith), pri Gasmaxu smo se malo približali punku in novemu valu, s CZD smo žgali punk in crossover, Juice Connection je bil precej eksperimentalen projekt odrske glasbe s kombinacijo različnih vplivov. V bistvu imam rad kombinacije glasbenih stilov in obožujem spremembe. Bas sem začel igrati komaj okoli leta 1994, prej sem pri vseh zasedbah igral kitaro. Tudi zdaj pri Madame Brumowski poskušam kombinirati glasbene stile in načine igranja.
Kako se je zasedba formirala?
Stojan Kralj: Špela, Aljaž in jaz smo prej skupaj igrali v zasedbi Helika, ki je takrat ravno razpadla. Vsi smo imeli željo in ambicijo ustvarjati glasbo, ki bo sinteza tega, kar smo vsak posamezno in vsi skupaj. Prvi bobnar je bil Simon Wehrli, ki je drugače plesalec in koreograf. Dela zelo zanimive plesne predstave v Švici, nekaj jih je bilo tudi v Sloveniji. A zaradi stalnih potovanj sem in tja je imel malo časa za bend.
Ime zasedbe je povezano s pilotskim asom Godwinom von Brumowskim. FOTO: Saša Huzjak
Zanimivo je tudi ime vaše zasedbe. Kakšna je gospa vladarja neba?
Stojan Kralj: Ime zasedbe je povezano s pilotskim asom Godwinom von Brumowskim (1889–1936), ki je bil najuspešnejši avstro-ogrski vojni pilot. Člani zasedbe so se malce poigrali z idejo o znanem reku, da za vsakim uspešnim moškim stoji ženska, in ustvarili imaginarno Madame Brumowski. Bil je en tak gostilniški brainstorming, dali smo skozi že veliko imen, zbijali šale na njihov račun in potem je Aljaž, čigar hobi je soška fronta in sploh prva svetovna vojna, izrekel ime Brumowski. Lepo nam je zvenelo, potem pa je nekdo dodal Madame in to je bilo to. Gospa Brumowski ni samo dobra gospodinja in mati, je gotovo malo žleht in se rada poheca ter ustvarja malce nekonvencionalno, pa videla je že veliko sveta.
Violina in električna kitara je neobičajna kombinacija, čeprav se glasbeno lahko odlično ujameta.
Špela Huzjak: Od nekdaj me je privlačila alternativna glasba, kljub klasičnemu in jazz študiju uživam ob poslušanju in seveda igranju heavy, rockerske glasbe. Povezava violine in električne kitare se mi zdi odlična, morda se ponekod pojavi problematika istih registrov, frekvenc in glasnosti celotnega benda. Z Aljažem – kitaristom – sva zato velikokrat iskala komplementarnost enega in drugega inštrumenta ter delala na nivojih melodij, nekaterih dvoglasjih, ki bi reševala takšne zagate. Zaradi tega so v skladbah delčki, ki so tišji in bolj senzibilni, da lahko pride violina do izraza.
Aljaž Tulimirović: Glede kitare in violine je res treba biti pozoren, da ne uideta v isto frekvenčno območje, da se ne podvajata, prekrivata. Da je tema jasna. Da inštrumenta drug drugega izmenično podpirata.
Stojan Kralj: Preplet violine z električno kitaro je naš prepoznavni zvok, podkrepljen s čvrstim basom in ritmično bogato teksturo bobnov. To nam omogoča velik emocionalni razpon muziciranja, ustvarjamo lahko res svobodno.
Na prvenec so uvrstili enajst skladb. FOTO: Saša Huzjak
Kdaj so se pokazali obrisi plošče? Ste vedeli, katere skladbe boste uvrstili nanjo?
Stojan Kralj: Nekje v začetku leta 2019 smo se začeli ukvarjati z idejo, da bi posneli ploščo, nekaj smo tudi posneli, a s posnetkom nismo bili preveč zadovoljni. Lani smo se prijavili na razpis mariborske mestne občine za podporo projektom in bili uspešni. Tako da smo poleti izbrali komade za cede, nekaj jih je še v rezervi.
Komadi nastajajo včasih spontano iz jamminga na vajah, saj vsako vajo posnamemo in potem poslušamo: če se pojavi nekaj, kar je vsem všeč in zanimivo, to razvijamo naprej. Včasih kdo od nas pride in ima idejo, glasbeni motiv, melodijo, in potem se ukvarjamo s tem. Včasih je to tudi že kar jasno začrtan komad, ki ga je kdo od nas naredil doma in posnel demo zanj.
Vsak ustvarjalni proces ima svoje značilnosti. Kaj so bile za vas največje ovire?
Stojan Kralj: Največja ovira pri ustvarjanju, lahko pa tudi prednost, je definitivno, da prihajamo iz različnih glasbenih ozadij, zato je včasih težko skomunicirati, kaj sploh kdo želi. To je tudi eden od razlogov, poleg obremenjenosti v službi in doma z družino, da so nekatere skladbe nastajale zelo počasi. Včasih smo v paralelnih svetovih in imamo hkrati različne predstave o komadu, ki ga delamo. Zaradi tega komunikacija ni vedno enostavna.
Kakšna je bila studijska izkušnja?
Stojan Kralj: Snemali smo v studiu Bejsmen v Mariboru, tonski mojster je bil Danilo Ženko, sodelovanje z njim je bilo čudovito. Ima zelo dober občutek za glasbo, saj je odličen glasbenik in vrhunski tonski tehnik, ki je igral v številnih zasedbah. Za nekaj skladb je posnel klaviature (rhodes, sint, orgle) in imel tudi veliko kreativnih idej pri snemanju. Tudi pri končnem miksu sva se lepo dopolnjevala. Najprej smo v začetku oktobra posneli osnove za vse komade, sledilo je individualno delo. Vsak od nas je posnel še dodatne plasti inštrumentov in vokal, vmes smo poslušali posneto.
Špela Huzjak: Delati z vokalom je bila zame nova izkušnja, to je bil zame velik izziv v pozitivnem smislu. Zelo sem uživala. Izkušnja pri delu v studiu z Danilom me je inspirirala, saj je znal na življenjski način opisati, kako naj interpretiram svoje besedilo z glasom. Tega do zdaj nisem bila vajena, saj je večinoma moj prvi glas violina. Tudi sicer nas je snemalec in odličen tonski mojster Danilo mirno in spodbudno vodil skozi snemanja ter iz nas poskusil izvleči največ kljub ekstremnim razmeram (covid-19 in karantena). Snemanje je bilo zaradi tega zelo sproščeno in motivacijsko, čeprav je bilo časa za vajo in delo doma, torej za pripravo na snemanje, malo zaradi karantenskih razmer. Delo v studiu je bilo tudi zelo ustvarjalno, z Danilom smo skupaj prišli do lepih glasbenih rešitev, dodatkov, poudarkov, tudi novih linij.
Stojan Kralj: Obožujem studijsko delo, veliko zadev sem posnel kar doma v svojem studiu in jih poslal v Danilu, ki jih je vstavil v komade. Nastalo je veliko osnutkov, o katerih smo debatirali.
Ideja, da bi posneli ploščo, se je porodila leta 2019.
Vas je katera skladba presenetila?
Stojan Kralj: Da, komad Nasmeh je uspel bolje, kot smo pričakovali, na primer Enajstka pa je že v studiu pokazala zobe. Pri Nasmehu je v ospredju hrepenenje, uvodna fraza nosi v sebi hrepenenje po odrešitvi – delovni naslov je bil Endless. Vedno se nam je zdelo, da ji nekaj manjka oziroma da je monotona, ker je pač grajena na repetitivnem vzorcu spremljave, a ko smo ga posneli in je Danilo Ženko posnel zraven še nekaj sintov, smo vedeli, da je komad okej, naenkrat je vse štimalo. Kar se Enajstke tiče, imamo radi neparne ritme, naredili smo jo dokaj hitro. Prva tema se lepo ujema z Aljaževim ritmom, zaključni del smo dodali kasneje, največji problem je bila ritmična točnost, saj je tempo kar hiter.
Kako ste preživeli karanteno? Ste med prvimi glasbeniki, ki so letos izdali album?
Stojan Kralj: Ustvarjalno, vsi imamo velikih novih idej, saj je bilo veliko časa za ustvarjanje, pogrešali pa smo skupne vaje in druženje. Menim, da je pri vseh glasbenikih podobno in da bo letos izšlo kar veliko pokoronskih cedejev.
Skupna Madame Brumowski se je formirala leta 2017. FOTO: Urška Lukovnjak
Načrti za prihodnost?
Stojan Kralj: Radi imamo klubske odre, radi igramo povsod, kjer nas dobro sprejmejo in kjer nam je všeč ambient. Navdušeni smo bili nad Pruhom, saj je ambient fenomenalen, morda pa je tam problem z obiskom, ker je odročen ... Veseli bi bili povabila na Primorsko, Dolenjsko, tudi v Prekmurje, Ljubljano ... Največja težava je predvsem, kako dobiti vsaj minimalen honorar, saj večina klubov v zdajšnjem času (pred koronavirusom) pričakuje, da bo bend prišel igrat brezplačno, celo na lastne prevozne stroške. Kar se tega tiče, imamo lepo izkušnjo z Narodnim domom in Vilinskim mestom, kjer so nas ob honorarju lepo sprejeli in tudi pogostili. Seveda pa ni vse samo to, včasih se je treba ugrizniti v ustnico in igrati tudi samo za dušo in ljudi, ki želijo prisluhniti.
