Ljubljana te prime, sumničavo gleda, potem pa počasi sprejme

Z arheologinjo in oblikovalko Ljubico Čehovin - Suno o rodnem Beogradu, Ljubljani in Plečniku.
Objavljeno
12. junij 2018 12.00
Posodobljeno
12. junij 2018 13.14
Ljubljana je drugačna kot Beograd – prime te in sumničavo gleda, potem pa te počasi sprejme. FOTO: Mavric Pivk/Delo
S Plečnikom, ki ji je sprva – dokler ni odkrila tržnice in Žal – deloval hladno in monumentalno, ne le prijateljuje in zajtrkuje, z njim je tudi povezana na neki misteriozen način, kot pravi, saj se ujemata že letnici njegove smrti in njenega rojstva. Suna, vzdevek, ki se je drži še od otroštva, je ena od pionirk oblikovanja spominkov, v katerih se zrcali njen družbenokritični odnos do sveta.
 

Kako ste opazovali Ljubljano, da ste nato v svoje izdelke zlili tako arhitekturne značilnosti kot identiteto mesta in ljudi?


Kot arheologinja sem imela dobro izhodišče. Izoblikovano sem imela metodologijo, kako se lotiti preučevanja in kako na podlagi majhnega števila dejavnikov dobiti neko širšo, globljo sliko mesta – kot to počnejo detektivi. Poleg tega sem v Ljubljano iz Beograda prišla pri petintridesetih letih in z izkušnjami. Tam sem dobila konkretno nalogo, da naredim spominke Beograda. Prvič sem se vprašala, kako predstaviti mesto ...
 

Zapisali ste, da »ima Ljubljana utrip, ki ni podoben drugim velikim mestom. Posebno izstopa sobotni dan tržnice, kjer lahko srečate vse, od soseda do predsednika države.« Kaj, poleg tega utripa, Ljubljano še dela drugačno?


Drugače je v primerjavi s tem, kar sem poznala doma, v Beogradu. Ljubljana je mesto s trdno zaprtimi vrati. Ne morem reči, da je hladna, vendar deluje, kot da tu ni nikogar doma – z izjemo tržnice. Kot da so oboki trdnjava, zaščita, za katero se prebivalci skrivajo. In kukajo skozi okna in preverjajo, kakšen si kot tujec videti.
 

Že pred nekaj leti ste dejali, da vam je Ljubljana bolj domača od Beograda. V čem se prestolnici še razlikujeta?


Beograd v nasprotju z Ljubljano, ki ima Plečnikovo arhitekturo, nima neke značilne arhitekture ali znamenitosti. Je mesto, ki ga vsi opisujejo po značilni atmosferi, ljudeh, doživetju … Ker leži na sotočju rek, je bil pomemben zaradi strateškega položaja, tudi zato ima povsem drugačen značaj kot Ljubljana.

image
»Po desetih letih opazovanja sprememb celotne civilizacije, sem ugotovila, da bi ob odhajajočo Plečnikovo silhueto lahko dodala še svojo.« (Zapis iz razstave Kako narisati mesto.)
FOTO: Mavric Pivk/Delo


Slovenci ste od nekdaj živeli na prepihu, borili ste se za svoj jezik in kulturo, da ste preživeli. Beograd kot večje mesto se nate sploh ne odziva, Ljubljana pa je drugačna – prime te in sumničavo gleda, potem pa te počasi sprejme.
 

V enem zadnjih intervjujev ste dejali, da se imate danes za Ljubljančanko in da za vas – odkar vam je uspelo najti mesto na tem planetu – poreklo ni več pomembno.


V Ljubljano sem prišla kot tujka, čeprav sem o njej že veliko vedela in jo dojemala kot del svojega, jugoslovanskega prostora. Nenavadno je bilo biti prišlek na domači zemlji. Kot tujec se preseliš v novo okolje brez konteksta, si nič in se zato trudiš. Življenje sem nato vzela v svoje roke, iz njega nekaj naredila. Tu sem postala samostojna, vzgojila sem otroka, tu imam prijatelje – tu imam svoj kontekst. Zdaj sem tu Suna: ni več pomembno, kaj je moje poreklo, kdo je moja družina.
 

Pred leti ste v pogovoru za televizijo dejali, da Ljubljančanov nikakor ne morete spoznati. Še vedno trdite isto?


Danes je drugače, takrat sem živela kot samuraj. (Smeh.) V Ljubljani je pomembna resnica biti to, kar si, brez pretvarjanja. Ljubljančani ne dovolijo napak in spodrsljajev. Ne marajo šova in ni jih mogoče fascinirati. Zanimati se moraš za svoje stvari, jih spoštovati, oni pa se nate navadijo in te začnejo počasi, počasi, počasi sprejemati. Kot majhen, nezaupljiv otrok.
 

Vi pa ste kot otrok našli »navideznega« prijatelja. Sprašujem se, kdo je Plečnik za Ljubljano. Kot Gaudí za Barcelono?


Zagotovo. To je morda res najboljša primerjava: v Ljubljani ne moreš mimo njegovih stvaritev, Križanke, Tromostovje, povsod je interveniral, preprosto povsod je.

image
»Mesto niso samo stavbe in arhitektura, ampak njegovi prebivalci, gostje, popotniki, atmosfera in značaj …« FOTO: Mavric Pivk/Delo

 

Sprva so se vam njegove stvaritve zdele hladne in tuje, kasneje ste z njim razvili prijateljsko vez. Naredili ste kolekcijo Zajtrk s Plečnikom (2007), kjer si zamišljate, da se z njim poznate. Letos ste kolekcijo posodobili. Kako se je zajtrk v enajstih letih spremenil?


Spremenil se je skupaj z družbo, ki se spreminja s tehnološkim napredkom, digitalizacijo in množičnim turizmom. Večina ljudi danes potuje drugače kot nekoč. Danes ni več spontanosti, vse je organizirano, narediš pet selfijev in greš naprej. Turizem je postal hlapčevsko generičen.

Želela sem, da koncept razstave ostane isti, a potem sem od zgodbe šla na to, kar je hitro vidno. To je njegov znak, njegova odhajajoča silhueta. Zato sem danes ustvarila grafični znak te zgodbe in dodala hitre spominke; broške, ki se zataknejo, razglednice in obesek za ključe.
 

Zapisali ste, da bi lahko poleg Plečnikove odhajajoče silhuete po desetih letih dodali še svojo.


Tako je, da bi oba preprosto odšla – nekam, kjer je mir, kjer ni vrveža in hitenja v množici turistov.
 

Kaj bi ga najprej vprašali, če bi se z njim zares srečali?


To je zanimivo vprašanje, ki mi ni nikoli prišlo na misel. Verjetno bi ga vprašala, kako je in kaj dela ali pa kje ima sladkor za kavo. (Smeh.) Zdi se mi, da bi se z njim preprosto čutila in bi me razumel, ne da bi spregovorila. Če bi bila s Plečnikom, ne bi imela potrebe, da (za)polnim to tišino.

V rubriki Ljubljanapolisa že od leta 2004 vsak teden predstavljamo ljudi, ki živijo v Ljubljani, delajo in ustvarjajo tu ali pa so z mestom kako drugače povezani.