Dan potem
Zbudila sem se s pogledom v modro, modro nebo. Ne tisto običajno jasno nebo, temveč dodobra umito, kar malce preveč čisto. To je bilo nebo dan po dežju, ki je spral saharski pesek in nam vrnil bleščeče sonce, čist zrak in nebo, s katerega je sijalo sporočilo: »To je dan potem.«
In res, to je bil dan po peščeni globalizaciji, ki je naš del Evrope povezala z Afriko, nam nad glave privlekla sivorumenkasti pajčolan, nato pa nam na avtomobile, strehe, drevje in v pljuča spustila večjo količino drobnega peščenega prahu, kot da bi napovedala Saharo pred našimi vrati oziroma, bolje rečeno, kot da bi nas hotela opozoriti, da je puščava najmočnejše stanje obstoja in se zato vse bolj širi. Čez kakšno stoletje bi jug naše celine lahko postal otrok močne Sahare. Lahko bi se spremenili v puščavo.
O tem sem razmišljala ves dan, medtem ko nam je nad glavami visel pesek, ko nam je v telesa silila nenaravna vročina in ko je bila vsa naša družina, ki se je zbrala dan po velikonočni nedelji, slabe volje, čeprav smo bili srečni, da smo skupaj. Sahara nam je poslala tudi razpoloženje. Nismo se mogli odmakniti od razprav o tem, koliko koga skrbijo podnebne spremembe in do katere generacije razmišljamo vnaprej ter si zamišljamo, kako neki bodo ljudje živeli. Vsi smo o tem zelo resno razmišljali in vsi smo se od časa do časa malce zazrli v tisto, kar ni bilo nebo, temveč puščava nad glavo.
Nato pa je napočil dan potem. Modro, oprano, zeleno, kot da se ni nič zgodilo. In v trenutku, ko sem zagledala vse te barve, sem pomislila, da smo pretiravali v pogovoru o kataklizmi in da je vse v redu. Veseli smo. Poslavljam se od sinov, ki odhajajo vsak na svojo stran. Vse bo dobro, mi pravijo, ko se objemamo …
Vse bo dobro, potrdim, a vem, da je to samo dan potem, ki zahteva globlje razglabljanje, ki ponuja novo razsežnost in ki prebuja močno zavedanje, da je to naše stoletje zgolj dan pred prihodom puščave tudi na našo celino. Zdaj smo s sebe samo dobro sprali pesek. Toda okus rumene moči nam je ostal med zobmi. Tudi dan potem.
