Za vedno Celovec
Pred dnevi me je klical prijatelj, ki se je vračal z nekega opravka v Celovcu. »Kakšna nostalgija me je prevzela po skoraj 20 letih in nisem si mogel kaj, da ne bi zavil tudi v Nordsee na pohan ribji sendvič in pomfri,« se je muzal med vožnjo skozi predor na Ljubelju. Spomini so mahoma privreli na plan.
Kako zelo sem se v otroštvu, v osemdesetih, veselila družinskih izletov v to prijetno mestece, pa čeprav smo – še v jugoslovanskih časih – malone vsakič obtičali v dolgi koloni pred mejo. Tja in nazaj grede. V poletni vročini je na strmih klancih marsikomu šla sklopka. »Riknuo mi kuplung,« sem si zapomnila vpitje iz pregretih avtomobilov.
V Celovcu, ki mu pravijo tudi avstrijski renesančni dragulj, nikoli nismo hiteli, vselej je bilo občutiti nekakšno prijetno brezčasje. Parkiranje v centru je bilo brezplačno, radi smo zavili v staromeščansko kavarno na espreso Julius Meinl ter slastno Benediktinertorte. Sledil je sprehod mimo mestne hiše, čez Novi trg (Neuer Platz) s kipom zmaja, ki je po legendi živel v močvirju, na katerem leži mesto. Na »fusgengerci« pri Starem trgu (Alter Platz) sem občudovala modne trgovine, med njimi je bil tudi butik Grüner, v katerem so prodajali mokasine Tod's, ki jih je nosila angleška princesa Diana. Za kosilo smo skočili v omenjeni ribji fastfood Nordsee in kasneje je bil prav v Celovcu odprt tudi prvi McDonald's, najbližje Sloveniji.
Nakup špecerije s kinder jajčki v supermarketu KGM je bil doživetje zase, obvezen pa nato še postanek pod Ljubeljem v trgovinici Malle, kjer so se dobile jagode tudi pozimi. Po uspešni ali neuspešni carini je sledil še skok v Kompasov dutyfree, po bombonjero Mozartovih kroglic za Nono ter menjavo šilingov nazaj v dinarje. Nazaj v vsakdanjost.
