Navdih za potovanja v letu 2024
Maja Grgič o zimski Norveški
Prostranstva pršiča s čudovitimi razgledi
Ljubitelji prostranih zasneženih hribov, hiš in cest, škripajočega koraka in mraza, ki ostro zareže v vse dele telesa, se ob vse milejših zimah pri nas skorajda moramo kdaj odpraviti v dežele arktičnega kroga, kjer so takšna doživetja skoraj pravljična. Ena takih držav je Norveška, ki je v zadnjih letih zelo priljubljena med ljubitelji turnega smučanja, saj na severu med fjordi ponuja ogromna prostranstva pršiča, za bolj in manj zahtevno smuko s čudovitimi razgledi – od Lofotov, Senje, otočja Versterålen, Kåfjordskih in Lyngeških alp do otokov Kagen, Uløya in Kvaløya.
Turno smučanje seveda ni edina zimska radost, ki jo ponuja ta dežela. Njena zasnežena prostranstva je mogoče raziskovati in občudovati tudi s tekom na smučeh, saj imajo dobro razvito mrežo nastanitev in podpornih storitev za to tradicionalno skandinavsko aktivnost. Ozke smučke je mogoče zamenjati tudi za krplje. Alpinistične navdušence pa v deželo, kjer se termometer pogosto spusti globoko pod ledišče, privablja tudi ledno plezanje, tako številnih zamrznjenih slapov kot smeri.
Seveda pa vsakdo, ki Norveško obišče v zimski polovici leta, upa, da mu bodo zvezde vsaj kak dan naklonjene in bo lahko uzrl severni sij ali avroro, ki je res edinstveno doživetje. Ta nebesni pojav, ki vzbuja občutek sprehoda po zvezdnih stezah ob klavirski spremljavi, je lažje ujeti v bolj odmaknjenih in manj osvetljenih krajih.
Norveška zima prinaša tudi mraz, a kot pravijo tamkajšnji domačini: slabo vreme ne obstaja, obstajajo le slaba oblačila.
Anja Intihar o Idrijskih Krnicah
Ravno prav turistično prebujene, da ostajajo oaza miru
Lani sem obiskala kar nekaj evropskih prestolnic in se imela odlično, a če bi morala (ne)znancem ponuditi idejo za (nekajdnevni) izlet, mi prve na misel pridejo Idrijske Krnice. Mali zaselek, vtesan med dolinama Idrijce in Kanomljice, kjer je, kot pravijo domačini, še ravnina postavljena pokonci, je na prvi pogled morda dolgočasen – in ravno v tem je po mojem mnenju njegova prednost. Pravo razkošje je danes najti oazo miru in tišine, zelene narave, skupek priložnosti za aktivno preživljanje prostega časa ali pa samo ležanje pod drevesom in opazovanje neba. Hribovska vas Idrijske Krnice leži na tisoč metrih nadmorske višine. Posejana je z nekaj kmetijami, na katerih ponujajo odlične mlečne izdelke, zdravilna zelišča, predvsem pa domačine krasita prijaznost in ustrežljivost. V spomladanskih, poletnih in jesenskih mesecih pohodnike in kolesarje vabijo urejene krožne pohodniško-kolesarske poti, pestri botanika in favna, ljubitelji ribolova bodo užitek našli ob Idrijci v lovu na čistokrvno marmorirano soško postrv, zanimanje za zgodovino bodo potešile informacije o rapalski meji, saj so njeni ostanki še vidni prostim očem. V zimskem času si lahko obiskovalci, če je narava radodarna s snegom, telo in duha razgibajo v Pancali, saj domačini v primernem vremenu uredijo stezo za tek na smučeh, enkrat letno pa organizirajo tudi smučarske skoke s 30-metrske skakalnice. Idrijske Krnice so se turistično prebudile, ampak ravno prav, da ohranjajo mir, zaradi katerega jih gosti – in bolj oddaljeni domačini – tudi radi obiščejo.
Igor Bratož o južnokitajskem krasu
Čaj, ki je juha
Na Južnokitajskem krasu, v avtonomni pokrajini Guangši-Džuang, ki na zahodu meji na Vietnam, poleg večinskega hanskega prebivalstva živijo manjšine Džuang, Jao in Miao. Ljudstvo Jao je petmilijonskemu mestu Guilin in avtonomnemu okrožju Gongčeng Jao s svojo tradicijo pripravljanja posebnega čaja priskrbelo odlično specialiteto, oljni čaj, ki je pravzaprav bolj juha kot čaj v običajnem pomenu.
Guilin ob reki Li daleč naokrog slovi po riževih rezancih, mifen, brez ne mine noben hotelski zajtrk, a v mestu, ki je dobilo ime Gozd osmantusa po dišečem oljkovcu, si je mogoče ob zajtrku, kosilu in večerji privoščiti tudi znameniti oljni čaj, yóuchá. V času dinastije Čing so ga imenovali osvežilni čaj, še posebej so ga priporočali pozimi, leta 2009 so ga uvrstili na seznam nesnovne kulturne dediščine.
Postopek priprave avtentične različice je skrajno preprost, potrebni so sveži listi čajevca, česen, sol, ingver in čili, v plitvem voku na arašidovem olju vse sestavine počasi segrevajo in po njih udarjajo s posebnim lesenim kijem. Kašo zelenkaste barve potem zalijejo z vodo in pustijo nekaj minut vreti, na koncu pa tekočino precedijo in postrežejo v skledici. Zraven gredo žlica narezane mlade čebule, žlica arašidov in več žlic hrustljavega ekspandiranega riža.
Jed se zdi sprva malce grenka in je precej močnega okusa, ki mnoge tudi odvrne, a po nekaj žlicah je zaznati sladkobo riža, ki preseva skozi pekoč okus čilija. Običajno ob oljnem čaju ponudijo še konkretnejše dodatke, parjene drevesne gobe, rezine pečene svinjine, temne riževe rezance s korenom praproti, v kis vloženo redkev ali začinjene narezane alge, še malo tradicionalne čilijeve omake s fermentiranimi sojinimi semeni in riževim kisom.
Simona Bandur o Rastokah
Drobno presenečenje iz soseščine
Daljne dežele so zadnja leta izginile s seznama mojih potovanj, zamenjali so jih bližnji cilji, ki so dosegljivi z bistveno manj načrtovanja in druge potovalne navlake v obliki vizumov, zavarovanj in ubijajočega čakanja na letališčih ter navsezadnje brez slabe vesti zaradi onesnaženja, ki ga povzroča letenje. Malo pa tudi zato, ker so šolske počitnice najbolj nemogoč čas za potovanja.
Zadnje čase tako izbiram cilje za potepanja po principu, kaj sem zamudila doma in v soseščini oziroma kaj sem videla nekoč davno in pozabila. Lansko pomlad smo, denimo, šli na krajšo vodno turo po Hrvaški, ki je vsebovala tipične Plitviška jezera in slapove Krke, vmes pa še kakšne druge zanimivosti, ki smo jih ujeli na poti, kot je Karlovac, mesto štirih rek, s svojim sladkovodnim akvarijem. Na takšnem izletu je težko pričakovati presenečenja, pa vendar smo ga našli. To so Rastoke, kraj, kjer se komaj 6,5 kilometrov dolga Slunjčica izliva v precej mogočnejšo reko Korano in pri tem ustvarja slapove ter več kot upravičuje primerjave z bistveno večjimi, le dobrih 30 kilometrov oddaljenimi Plitviškimi jezeri.
Rastoke, ki so bile uničene v hrvaški domovinski vojni, so se do danes razvile v idilično vas z lepimi potkami, večinoma prenovljenimi hišami, kavarno, restavracijo ali dvema in prodajalno, v kateri so zaslutili mamljivost lokalnih in domačih izdelkov za turiste. Večina hiš, povezanih v krožno pot, dolgo približno dva kilometra, je sicer zasebnih, med izjemami sta mlin na koncu naselja, kamor lahko ljudje še vedno pripeljejo žito, in doživljajski park. Tam lahko spoznamo svojo vilo, (spet) srečamo Vinetouja in se približamo trem najbučnejšim, Buku, Hrvoju in Vilini kosi.
Urša Izgoršek o Comillasu
Gaudíjev biser ob Biskajskem zalivu
Španska avtonomna pokrajina Kantabrija, ki leži na severu države ob Biskajskem zalivu, je dežela prelepih plaž, odlične (morske) kulinarike in majhnega arhitekturnega bisera, zaradi katerega je vredno prevoziti nekaj dodatnih kilometrov. Gre za obmorsko mestece Comillas, ki leži približno 50 kilometrov od Santanderja, glavnega mesta pokrajine. Kraj, kamor je nekoč zahajala španska kraljeva družina in z njo številna aristokracija, je do danes ohranil pridih razkošja in elegance, v katerem je mogoče uživati tudi z razgledom na morje. Del zaslug za svetovljanski značaj imajo največji mojstri španskega modernizma Lluís Domènech i Montaner, Joan Martorell in neponovljivi Antonio Gaudí. Ti so s stavbami, ki so jih ustvarili proti koncu 19. stoletja, pustili opazen pečat. Razdalje v kraju so majhne, zgradbe, ki si jih je mogoče ogledati med prijetnim sprehodom, pa unikatne in osupljive, naj gre za zasebno univerzo, palačo Sobrellano ali pokopališče v gotskem slogu. Največji magnet je brez dvoma Villa Quijano, ki so ji v letih po dokončanju nadeli ljubkovalno ime El Capricho de Gaudí, Gaudíjeva kaprica. Igriva, pisana in do zadnjih detajlov domišljena zgradba je ena redkih, ki jih je veliki mojster ustvaril zunaj Katalonije.
Čeprav Capricho leži v središču kraja, je skrit pred pogledi, in šele ko se obiskovalec sprehodi po tlakovani poti, se mu med zelenjem razkrije fantazijska stavba, na kateri je veliki arhitekt uporabil številne ploščice z rumenimi sončnicami na zeleni podlagi in se poigral z njeno valovito obliko in dimniki. Gaudí jo je zasnoval pri komaj 30 letih za premožnega domačina Máxima Díaza de Quijano, ki si je veliko bogastvo prislužil na Kubi kot odvetnik, doma pa je znal uživati v glasbi in ženski družbi, čeprav je bil zagrizen samec. Arhitekt je njegov življenjski slog prelil v stavbo tako inovativno, da bi bilo tu škoda razkriti vse njegove domislice. Treba bo na pot, in če bo dan vroč, si za popoln dan privoščite še kozarec sidre.
Karina Cunder Reščič o Ferskih otokih
Crescendo geologije in zanimivo nedostopni ljudje
Za ta arhipelag, ki ga sestavlja osemnajst otokov in otočkov, se zdi, kot bi bil izgubljen sredi mogočnega severnega Atlantika, v trikotniku med Islandijo, Norveško in Škotsko. Gre za samoupravno enoto, ki spada h kraljevini Danski – ni pa del Evropske unije. Če ne prej, se turist tega zave, ko poskuša preveriti elektronsko pošto – podatkovnega gostovanja ni, čeprav vas bodo doma operaterji prepričevali drugače.
Do zdaj se mi je zdelo, da sem videla kar nekaj eksotičnih kotičkov našega planeta, Ferski otoki pa so se mi zdeli drugačni na neki povsem nov način. Obisk priporočam tistim, ki jih privlači vse, kar je ekstremno severnjaškega, ampak ne na način laponskega Božička, prej kakega Ingmarja Bergmana. Morda je zdaj še ravno pravi čas za to pot, kajti otoki zaradi divje slikovitosti kraljujejo na instagramu – in to navadno ne pomeni ravno zmanjšanja dotoka turistov. Lani, na vrhuncu sezone, turistični utrip za moje pojme ni bil moteč, komaj kakega popotnika sem še srečala – precejšen del populacije, ki sicer šteje nekaj več kot petdeset tisoč duš, pa se je zdel že precej na koncu z živci.
Da ne zaidem, tule so ključne točke, če bi vas to potovanje zanimalo. Brez najema avtomobila ta destinacija, menim, skoraj nima smisla. Skupaj z avtom je pametno najeti tudi mobilni wi-fi. Pred prihodom vsakega zastrašijo ceste do odročnejših krajev, ki so široke za le en avto. Brez skrbi, so pregledne in imajo izogibališča. Ni težko, kot se tudi ni težko znajti, prometa je pa komaj kaj. Ne boste se mogli izogniti dolgemu podvodnemu predoru, ki ima celo edino podvodno krožišče na svetu, to se plača posebej.
Najbolj priporočam: izlet, ki si ga organizirate na naslovu eatlocal.fo. En del sestavlja ribičija v enem od fjordov, kjer pač tisti dan Atlantik manj rohni, ulov pa vam vodnik Samson spakira v vrečko in ga nesete k družini v najbližji vasici, da vam ribe pripravijo in skupaj z vami pojedo. To je tudi najboljša priložnost za dolg klepet s ponosnimi in samosvojimi potomci Vikingov. Saj ne da bi bili neprijazni, samo ne menijo se preveč za turiste.
Med kraji, ki jih ne gre spustiti, pa so dramatični Gyogv na skrajnem severu otoka Eysturoy, Saksun z osamljeno cerkvico in živim muzejem na največjem, Streymoyu, pa prestolnica Torshavn je skrajno prijetna, po velikosti primerljiva s Kamnikom, v katerega center bi zarinili veliko pristanišče.
Gašper Završnik o Javi
Kulturno srce Indonezije
Indonezija ni ena izmed tistih držav, kjer je pri oblikovanju itinerarija mogoče preprosto slediti geografiji. Največji arhipelag na svetu s svojimi 17.000 otoki obiskovalca postavi pred dilemo, kateremu koncu tega prostranega dela jugovzhodne Azije je vredno nameniti pozornost in čas. Če zadnjega, kakor se redno dogaja, nimate v izobilju, se morda kot najsmotrnejša možnost raziskovanja Indonezije kaže Java. Kulturno, politično in ekonomsko srce 280-milijonske države je izvleček najreprezentativnejših in najbolj privlačnih stvari, ki jih ponuja azijska velikanka.
Samosvoja in nadvse prijetna Yogyakarta je priročno izhodišče za raziskovanje bogate dediščine in vplivov, ki so skozi zgodovino oblikovali raznoliko indonezijsko družbo. Iz mesta je le lučaj do Borobudurja, največjega budističnega templja na obli, in Prambanana, izvrstno ohranjenega spomenika javanskega hindujskega obdobja, ki spominja na pomanjšano različico kamboškega Angkor Wata.
Prav tako Java ne skopari z naravnimi znamenitostmi z vulkanom Bromo na čelu. Pogled na razgibano lunarno laguno, iz katere so zrasli ognjeniški stožci, je brez dvoma eden slikovitejših in z razlogom med najpogosteje ovekovečenimi deli Indonezije. Prizor je še posebno veličasten ob sončnem vzhodu, ko dramaturgijo začinijo jutranja svetloba in meglice.
Tudi sicer v Indoneziji oglede znamenitosti radi načrtujejo zarana, zaradi česar utegnejo biti dopustniške noči precej kratke. Toda na srečo popotnikov, ki jim je pomanjkanje spanca izziv, država premore obilico odlične kave.
Pia Prezelj o Schiermonnikoogu
Otok svetilnikov, fazanov in izumirajočega jezika
Nizozemsko radi opisujemo kot deželo mlinov na veter, kanalov in polj tulipanov, turistom manj znana pa je njena severna obala, posejana s čudovitimi zahodnofrizijskimi otoki. Najmanjšega med njimi, Schiermonnikoog (ali na kratko Skier), naseljuje le nekaj več kot 900 prebivalcev, zbranih v opečnatih hišah enega samega, istoimenskega mesteca, okoli katerega se bohotijo sipine, travniki, gozdovi in neokrnjene plaže, na katerih je tu in tam zapaziti tudi tjulnje.
Če jih ne boste našli, si lahko njihove plišaste različice zagotovite na trajektu, ki vas v slabi uri z otoka pripelje na celino, v vasico Lauwesoog, pred skokom na ladjo pa se domačini in popotniki radi oglasijo v Schiermonnikoog Vishandel, kjer vam postrežejo z odličnimi ocvrtimi ribami in krompirčkom (ne pozabite na sladko-kisle kumarice), če imate srečo, pa vam bosta brata, ki restavracijo vodita, prišepnila kaj o zlatu, ki naj bi ga nacisti po drugi svetovni vojni zakopali na obalah, otočani pa tu in tam še danes iskali. Schiermonnikoog je bil namreč zadnje osvobojeno nizozemsko ozemlje; nemški vojaki in generali (med vojno jih je na otoku bivalo 700 – domačinov je bilo 600) so ga zapustili šele 11. junija 1945.
Otoku, ki ga zamejujeta svetilnika, so ime posodili menihi, ki so ga naseljevali prvi (monnik pomeni menih, oog otok, schier pa je arhaična beseda, ki pomeni siv in se nanaša na barvo njihovih oblačil), otočani pa se dandanes preživljajo predvsem s turizmom, saj Schiermonnikoog letno obišče kar 300.000 ljudi. Tudi zato na otoku velja pravilo, da lahko avtomobile vozijo le domačini, ki za to zaprosijo; takšnih je okoli dvesto.
In še nekaj – otok zaznamuje lasten jezik, ki ima številna imena (Schiermonnikoogs, Skiermûntseagersk, Eilaunders itd.), a manj kot 25 živih govork in govorcev. Gre za najbolj ogroženega med zahodnofrizijskimi jeziki.
Karel Lipnik o Mongoliji
Prostranstva puščave Gobi nudijo svojevrsten odmik od nestrpnih množic
Zgodovina sveta je v Mongoliji videti povsem drugače kot v Evropi. Država z okoli 3,5 milijona prebivalcev poskuša zbrisati vpliv desetletij sovjetske komunistične nadvlade tako, da se vrača k svojim koreninam. Država, ki je bila do zdaj popotnikom znana kot postanek transibirske železnice, se želi postaviti na zgodovinsko precej bolj pestro svilno cesto. Iz mongolskih step izvirata skoraj ves strah in trepet antike in srednjega veka. Toda Džingiskan in njegovi potomci vključno s Kublajkanom, pa tudi zgodnejši hunski vladar Atila, so v tej prostrani azijski državi veliki razsvetljeni vladarji, ki so v svojem času vodili največje imperije sveta.
Velik del prebivalcev še vedno živi tradicionalno življenje nomadskih pastirjev, ki pa si dodaten zaslužek radi ustvarijo s pogostitvijo radovednih turistov. Prostranstva puščave Gobi in step nudijo svojevrsten odmik od nestrpnih množic. Cestnih povezav je malo, zato ne preseneča, da je najprimernejše prevozno sredstvo nepokvarljiva sovjetska buhanka (UAZ 452). Ob poti srečujete črede konj, kamel, jakov in drobnice, ki živijo napol divje življenje. Nebo nadzirajo ptice roparice in z veliko sreče lahko v skritih kotičkih ugledate tudi snežnega leoparda. Prenočitve v mongolskih šotorih ali jurtah so presenetljivo udobne, kampi urejeni in vse bolj tudi ekološko ozaveščeni.
Rok Tamše o Nemčiji
Počitnice in nogomet
V letu nogometnega eura bo posebno vznemirljivo dobiti vstopnice za turnir v Nemčiji, kjer bo igrala tudi slovenska reprezentanca. Tekmovanje se začne 14. junija, zato bodo mnogi Slovenci vsaj del dopusta namenili za ogled tekem Kekove čete. Sicer pa svoje potovalne destinacije po novem izbiram tudi kot golfski navdušenec, običajni ali podaljšani vikendi so kot nalašč za tovrstno rekreiranje. Letošnja želja je utrjevati znanje na Kanarskih otokih in ponovno v Turčiji. Vmes pa vsepovsod pri sosedih, sploh v Italiji in Avstriji. Glavnina dopusta pripada otoku Hvar, kjer ima poletje svojstven čar, vmes pa z lahkoto skočim v Split na kakšno tekmo Hajduka. Športni turizem je zakon!
Agata Rakovec Kurent o Catanii
Mesto v senci vulkana
Nekoliko smrdeča in malce zanemarjena – takšna je Catania, mesto pod Etno, ki je turistični vodniki praviloma ne omenjajo med desetimi znamenitostmi, ki jih morate nujno obiskati na Siciliji, a vanjo sem se zaljubila na prvi pogled. S svojim rahlo obledelim žarom je gospodarsko središče največjega sredozemskega toka dokaz o moči človeškega duha. Nekajkrat v zgodovini je bilo mesto zaradi vulkana popolnoma uničeno, a je vedno znova kot feniks vstalo iz pepela. Na bližino Etne spominjajo tlakovci in številne stavbe v mestu, ki so iz črne lave.
Morda se mi je mesto prikupilo zaradi soimenjakinje, njegove zavetnice svete Agate, deviške mučenke iz 3. stoletja, ki se je odlikovala po izjemni lepoti. Vanjo se je zaljubil cesarjev namestnik, a ga je zavrnila. Ovadil jo je kot kristjanko, zato so jo vrgli v ječo in jo grozovito mučili tako, da so ji odrezali dojke. Kmalu po njeni smrti je Etna grozila, da bo uničila mesto. Obupane ženske so proti grožnji, ki se je valila proti Catanii, nesle Agatin pajčolan in morje lave se je ustavilo. Danes sta svetnici posvečeni dve baročni cerkvi v središču mesta, katedrala, ki jo je leta 1711 po hudem potresu zasnoval Gian Battista Vaccarini, in manjša Chiesa della Badia di Sant'Agata. Pokusite lahko tudi minnuzzi di sant'Agata, slaščice iz biskvita, polnjene z rikoto, čokoladnimi kapljicami in kandiranim sadjem. Zunanjost je prekrita z belo glazuro, s kandirano češnjo na vrhu, da spominja na dojko.
Pred katedralo na osrednjem mestnem trgu stoji Fontana dell'Elefante, fontana slonov, ki jo je iz črnega bazalta oblikoval Vaccarini. Slon, ki mu pravijo u Liotru, je simbol mesta. Na koncu trga je Fontana dell'Amenano, ki jo je leta 1867 iz carrarskega marmorja zgradil Tito Angelini. Stopnišče za vodnjakom vodi do starodavne mestne tržnice. Nujno jo obiščite zjutraj, ko je tu zelo živahno. Glasni prodajalci ponujajo ribe, morske sadeže, sadje in zelenjavo, turisti se pomešajo med redne stranke, vse skupaj je rahlo kaotično, a nepozabno.
