Tiskane izdaje
Cerarjeva ekipa je ta teden sprejela nacionalni reformni program (NRP) − in z njim pošilja v Bruselj že klasičen cvetober z vseh vetrov nametanih obljub, želja in v nedoločno prihodnost zamaknjenih načrtov. V njem so se na koncu, da je pač koalicija zadovoljena, znašli še nekateri paradni prometni infrastrukturni projekti, geografsko lepo porazdeljeni po državi: druga cev cestnega karavanškega predora, tretja razvojna os in kajpak tudi famozni drugi tir Divača Koper, ki ga zdaj stroka zaradi hude finančne nepredvidljivosti in teže že označuje za drugi Teš 6.
A tu so še druge prioritete, ki dvigajo obrvi: ko med napovedanimi reformskimi ukrepi beremo, da si bo vlada še naprej »prizadevala za stabilizacijo bančnega sistema«, to po včerajšnjem popolnem nadzorniškem debaklu v državni NLB zveni kot slaba šala ali pa nova nočna mora za davkoplačevalce. Če namreč to, kar SDH kot lastnik počne v naši največji banki za vlado pomeni »stabilizacijo«, lahko upravičeno podvomimo v njene dobre namene vsaj kar zadeva državne banke. Država je preko SDH v vsega dobrih dveh mesecih tako močno destabilizirala NLB (banka ima okrnjeno upravo in nadzorni svet in zgolj vršilca dolžnosti predsednika uprave), kot to še ni uspelo nobeni vladi doslej.
Praktično edina »prava« reforma, ki jo vlada kot tako naslavlja in napoveduje na 34 straneh programa, je zdravstvena, kjer na bi do oktobra pripravili nov, »reformski« zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju. A tudi tu, poznavajoč sposobnosti našega zdravstvenega in političnega menedžmenta, previdnost vsekakor ni odveč. Sicer pa NRP zgolj še enkrat potrjuje, da vladajoča ekipa nima ambicij za resne reformske premike, recimo pri davkih, izboljšanju poslovnega okolja in drugih stvareh, ki bi lahko na srednji rok povečale slovensko konkurenčnost, gospodarsko rast − in, nenazadnje, blaginjo državljanov. Vladi se pač pozna, da jo vodi premier, ki mu reforme ne dišijo preveč in da v svojih vrstah nima odločnega razvojnega ekonomista, ob tem pa še ključna ministra, finančni Mramor in gospodarski Počivalšek, neredko, vsak s svojimi prioritetami, delujeta drug mimo drugega.
In ker vlada nima strateškega koncepta razvoja države poldrugo leto po nastopu mandata še ni pripravila − kaj šele izpeljala − nobene resne strukturne reforme, s katero bi majhno in odprto slovensko gospodarstvo bolje prilagodila novim priložnostim in grožnjam globalne ekonomije, kjer ustvarjamo dve tretjini svojega BDP.
Škoda je, ker čas teče, razmere za reforme so še relativno ugodne − za nami sta dve leti še kar solidne gospodarske rasti, deflacija blaži socialne pritiske, denar je rekordno poceni, naslednje volitve so videti še daleč − a jih vlada ni hotela/znala izkoristiti. Letošnji hud zastoj pri naložbah, ki je močno skrčil tudi napovedi gospodarske rasti, kaže, da je krajni čas za ukrepanje − Slovenija pač potrebuje več kvalitetnih naložb in pri financiranju državnih investicij ne more biti odvisna le od bruseljskih ciklov pri porabi evropskih sredstev.
Predvsem pa: ena sama dobra neposredna tuja naložba, ki bi prinesla nova kvalitetna delovna mesta ali pa rešitev kakega podjetja (Peko, Alpina, Cimos ...) bi bili vredni neprimerno več kot pa kupi »reformskih« papirjev, ki jih vsako leto aprila pošiljamo evropski komisiji.
