Pogovarjati se o splavu
»Ne strinjam se s tem, kar govoriš, vendar se bom do smrti bojeval za tvojo pravico, da to rečeš.« S to mislijo, ki je ni izrekel Voltaire, ampak je z njo njegovo strastno zagovarjanje svobode izražanja povzela biografinja Evelyn Beatrice Hall, je naša predsednica upravičila odslovitev Sare Štiglic iz mladinskega posvetovalnega odbora. To je storila po tem, ko je ta na shodu Pohoda za življenje izpulila zastavice, s katerimi so protestniki simbolizirali grobove splavljenih otrok, ženske, ki se odločijo za splav, pa označevali za morilke.
Nekateri predsedničino potezo vidijo kot zgodnji znak praznega pahorjanskega ekumenstva, ki z vsegliharstvom skrajnežem daje nezasluženo verodostojnost. Toda v nekem oziru se od Pahorjevega sloga dejanje predsednice vendarle odmika. Pahor je zagovarjal sobivanje različnih stališč, ki so bila že utrjena. Njegova slabost je bila, da se do njih ni želel niti opredeliti niti ni pripoznaval njihove nezdružljivosti. Stališče predsednice do splava je po drugi strani jasno, saj ga podpira. Toda s svojim dejanjem je legitimirala in posredno potencirala razlike, kjer jih do zdaj pravzaprav ni bilo.
Splav pri nas v resnici ni bil nerešeno vprašanje. Razen nekaj reakcionarnih sekt ga večina Slovencev načelno podpira kot temeljno pravico žensk do samoodločanja o lastnem telesu in ustavno pravico staršev, da odločajo o rojstvu svojih otrok. Brez intervencije Sare Štiglic in predsednice bi najbrž tako tudi ostalo. Provokatorji v Ljubljani bi rekli svoje, mimoidoči bi se namrdnili in stvar bi romala v muzej kilavega fundamentalizma, ki ga kurirajo Primc in njegovi.
Zdaj pa se je čez noč o splavu odprl dialog. Inštitut 8. marec ga je sicer zavrnil, češ da ustavne pravice ne morejo biti stvar razprave, vendar se je vanjo hočeš nočeš vključil že s to izjavo, prav tako jo nadaljuje sobotni protiprotest. Pisateljica in urednica progresivnega portala je na facebooku zapisala, da ni kaj razpravljati, saj da je pri splavu moralna pozicija kristalno jasna in da nam ni treba povečevalnega stekla, da bi jo sprevideli. Pa vendar se profesorji moralne filozofije po twitterju pričkajo o moralnem statusu zarodka in mejah svobode govora, za kar so nič hudega sluteč pometeni skupaj z gorečnimi antiaborcionisti.
Pred kulturnim bojem si lahko zatiskamo oči, lahko se mu izogibamo, lahko ga zavračamo, vendar se bo še naprej odvijal mimo nas. Vprašanje ni več, kako ga bomo preprečili, ampak kakšno držo bomo v njem zavzeli sami in ali bo ta koristna za uresničevanje naših vrednot.
Strah pred dialogom o splavu je seveda razumljiv. Če je o nečem mogoče razpravljati, je to očitno dovolj odprto vprašanje, da omogoča odgovor, drugačen od našega, vključno z nasprotovanjem zakonitosti splava. Ženske so se morale v zgodovini pošteno boriti, da so si izborile pravico do odločanja o lastni usodi, zdaj pa bi jo zaradi dušebrižništva neke glasne manjšine morale spet izročiti v roke moralistov in dlakocepcev.
Zadnji s cmokom v grlu izpostavljajo, da so številna vprašanja o splavu res odprta in pravzaprav težko razrešljiva. Kdaj postane skupek celic živ, kdaj se zarodek prelevi v moralno relevantnega človeka? Ali je ta mejnik utemeljen v čem resnično bistvenem – je to spočetje, gibanje, zavest, samostojnost? – ali gre pač za malodane poljubno, pragmatično odločitev? Ali s tem postane polnopravna oseba ali pa ima še pred tem kakšne pravice – denimo do življenja? Če da, je splav torej res uboj, ženska, ki se zanj odloči, pa morilka? Ampak kako bi mogle pravice zarodka povoziti nedotakljive pravice matere do odločanja o lastnem telesu in življenju? Kako tehtati ene in druge? Kdo jih bo tehtal?
Če bi bila vsa ta vprašanja rešena, bi bila stvar veliko enostavnejša. Žal tovrstna vprašanja le redko omogočajo preproste, dokončne odgovore. Tisti, ki trmasto trdijo, da jih, se sprenevedajo. Zagledani v svoje moralne občutke zapleteno temo poenostavijo, da bi lastne vrednote absolutizirali in univerzalizirali ne glede na morebitne pomisleke. Podobno kot počnejo tisti na nasprotnem bregu. Pri tem si eni in drugi zatisnejo oči pred tem, da vrednote obojih koreninijo v pluralni močvari zahodne morale, ki je preraščena s prepričanji številnih kultur, verstev in filozofij. Tudi če se trudimo vse te predpostavke odmisliti in vztrajati v duhu sekularnega razmisleka, nas ta vodi do zagonetnih vprašanj opredelitve življenja in temeljev moralnih pravic. Dolžnost, ki nam jo nalaga resnicoljubje, je, da smo vse te pomisleke pripravljeni vsaj tolerirati, tudi če se nam ne zdijo ključni.
Res pa je, da je lahko pametovati in teoretizirati, dokler se ne znajdemo v konkretni situaciji, v kateri se moramo za ali proti splavu odločiti sami. Če protisplavnim pohodnikom verjamemo na besedo, se pred ordinacijami ginekologov zgrinjajo gruče emancipiranih libertink, ki bi se rade kar najhitreje znebile nebodigatreba parazitov, zažrtih v njihova telesa. A če prisluhnemo ženskam, ki so bile z odločitvijo soočene, je stvarnost precej drugačna in odločitev vse prej kot lahkotna.
Težka je lahko z etičnega vidika, saj je splav še v tako sekularnem nazoru nemogoče povsem otresti misli, da gre za presojanje o obstoju nekega bitja ali vsaj njegovega potenciala. Težka je kot življenjska izbira, ki lahko povsem spremeni, tudi uniči življenje tistemu, ki bi mu starševstvo naložilo telesna, duševna in gmotna bremena, ki jih ne more ali noče nositi, toliko bolj kadar je nenačrtovano ali nezaželeno. A družbene okoliščine in pritiski ženske nenehno potiskajo v izbire, ki imajo več opraviti s pričakovanji in željami drugih kot z njimi. Kjer je splav prepovedan, so v brezizhodni stiski prisiljene poseči po nevarnih, tudi smrtonosnih posegih zunaj zakonov in nadzora.
Odločitev, ki jo moramo prepustiti ženski
Splav se najbrž redkim zdi zares idealna rešitev. Toda posledic in odgovornosti rojstva ne bodo nosili teologi in teoretiki. Zato je to odločitev, ki jo moramo prepustiti tisti polnopravni osebi, za katero je najbolj odločilna: ženski. To je bilo slovenski družbi potiho – če že ne izrecno – jasno, to je – četudi ne povsem nedvoumno – podprla ustava kot temeljno svoboščino in s tem je bilo vprašanje končano. Do zdaj.
V naši družbi se ni zgodilo nič takega, kar bi zahtevalo, da se ga spet lotimo. Brez posebnega odmeva so ga načele obrobne skupine, ki poskušajo zajahati val fundamentalizma, da bi pobegnile pred grožnjo nihilizma, predvsem pa pred vsebinskim bankrotom svojih politik. A zdaj so v razpravi iznenada dobile enakovreden glas. Politični špekulanti bodo v tej špranji ugledali sijajno priložnost, da se z radikalizacijo še ene teme prikradejo do pozornosti, ne da bi jim bilo treba ponuditi konstruktivne družbene vizije.
In prav v tem se skriva največja nevarnost. Nič nam namreč ne zagotavlja, da s tem, ko dialog o neki temi zavračamo ali ga celo prepovedujemo, pripomoremo k uveljavljanju čislanih vrednot. S tem ko se je ameriški establišment s Trumpom nehal pogovarjati in ga je vrgel s platform, njegov glas ni nič opešal, še okrepil se je. Njegova branža radikalizma je strnila vrste v neprodušnih mehurčkih in vzporednih realnostih. Te bi v trenutku, ko bi se mu uspelo znova povzpeti v Belo hišo, vdrle v realnost vseh.
Naši domači trumpaši resda ne žanjejo takih populističnih uspehov, vendar bodo z vsakim razočaranjem, s katerimi nam bo postregel aktualni mesija, in z vsako krizo, ki bo poglobila negotovost, dobivali nove poslušalce. Z nekaj manipulacije bo mogoče tudi splav uokviriti kot skrunitev temeljnih vrednot, brez katerih bi naši družbi grozilo, da zgrmi v prepad. Če se zagovorniki splava ne bodo vključevali v ta idejni boj, se lahko tudi pri nas zgodi ameriški scenarij. Samo nekaj interpretacij je potrebnih, da se zamajejo pravice, ki so se nam še včeraj zdele neizpodbitne.
Dialog je zato nujen. Toda da bi učinkoval, se moramo otresti pahorjanskega modela. Kajti biti v dialogu nikakor ne pomeni omahljivosti, nenačelnosti ali ravnodušnosti. Pomeni, da smo pripravljeni slišati in upoštevati glas drugega, da pa zato nič manj ognjevito ne zagovarjamo svojega in izpostavljamo pomanjkljivosti nasprotnih. Tega pa ne počnemo zato, da bi drugo stran prepričali o svojem prav – to je jalovo –, temveč zato da zase in za širšo javnost izpostavimo razlike in vidike, ki so potrebni, da celostno razumemo pojave. Na podlagi niansirane slike bomo lahko oblikovali bolj premišljena, bolj človeška stališča.
Ali v demokraciji sploh imamo alternativo? Puljenje zastavic ima omejen doseg. Kot je tokrat smiselno pripomnil Žiga Turk: kaj bi se zgodilo, če bi protisplavne protestnice Sari Štiglic poskušale preprečiti, da vandalizira njihovo instalacijo, s katero so uveljavljale svojo svobodo izražanja? Bi sledil fizični obračun? Bi bila to »alternativna oblika protesta«, od katere si lahko obetamo dolgoročne rešitve?
Preventivna ofenziva
Strah pred nazadnjaštvom nas ne sme stisniti niti v defenzivnost, ki bolj kot samozavest signalizira šibkost, niti v impulzivnost, ki radikalizmu napadalcev daje izgovore. Morda bi bilo nezaželene ideje bolj preprosto potlačiti kot »sovražni govor«. A s tem le tvegamo, da bodo nekega dne nebrzdano izbruhnile na površje, tako kot vsi družbeni problemi, za katere se predolgo pretvarjamo, da ne obstajajo.
Zato namesto kratkoročnih obližev zagovarjam preventivno ofenzivo. Ne s fizičnim obračunavanjem ali zaviranjem svobode izražanja, ampak na bojišču idej, na katerem morajo zagovorniki znova opomniti družbo, zakaj so njihove ideje zanjo boljše, zakaj je pravica do odločanja o rojstvu otrok, do upravljanja lastne usode in telesa tako pomembna in v čem so civilizacijske pridobitve, ki so si jih naše prednice in predniki priborili – pridobitve. Izobraziti moramo javnost, v kateri nam fundamentalistov in skrajnežev ne bo treba preganjati, ker ne bodo imeli poslušalcev.
***
Primož Vidovič, diplomirani filozof in komparativist, magister kognitivne znanosti.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.
