Dobro jutro: Režim svobode

Iz viseče mreže je tisto, kar ti preprečuje, da bi se odlepil od tal in vsega, kar se jih s tabo vred krčevito drži, obrnjeno na glavo.
Fotografija: Ko je mreža napeta med češnjo in trepetliko, nastopi trenutek, ko ... FOTO: Getty Images
Odpri galerijo
Ko je mreža napeta med češnjo in trepetliko, nastopi trenutek, ko ... FOTO: Getty Images

Ravno dovolj daleč narazen, da ni pretogo in ne premlahavo; ravno prav visoko, da strigalica ne skoči s podrastja gor, in dovolj nizko, da nesrečni padec, ki ga lahko povzročijo burne sanje med spokojnim dremežem, z odprto knjigo na prsih, ne povzroči drugega kot zelen madež od trave, ki spusti svojo zeleno kri, ko s kolenom podrsaš po njej.

Ko je mreža napeta med češnjo in trepetliko, nastopi trenutek, ko ... katera knjiga bi bila prava za stanje med nebom in zemljo, ko se tla za nekaj časa spodmaknejo, oblaki, ki jih veter žene kot čredo krotkih ovac, pa so malo bliže? Kopernikovo Kroženje nebesnih teles, staro skoraj petsto let, o tem, kako Zemlja kroži okoli Sonca? Pogled, vreden grmade, zato ga je Kopernik dolgo tiščal samo zase in prijatelje.

Iz viseče mreže je tisto, kar ti preprečuje, da bi se odlepil od tal in vsega, kar se jih s tabo vred krčevito drži, obrnjeno na glavo. Rahlo valovanje zraka vrtinči samo lističe trepetlike nad glavo, vse drugo je kot okamenelo v času. Se ustavi čas ali naše potovanje skozenj? Visečo mrežo, ki se na morju ziblje z razburkanim morjem, so okoli leta 1590 navdušeno posvojili mornarji, ki so od takrat veliko redkeje srečevali ladijski pod kot prej ob trdih padcih z visokih pogradov.

Kot toliko zanimivih stvari iz »Novega sveta« je tudi visečo mrežo od Indijancev v Evropo prinesel Kolumb. Iznajdbo, ki jo pripisujejo Majem, so uporabljali za zaščito pred strupenimi živalmi, stara celina pa jo je spremenila v simbol poletnega brezdelja. Francoski slikar Gustave Coubert, oče realizma, je pred pomladjo narodov naslikal spečo žensko, počez zleknjeno v viseči mreži, z golimi stopali in na vratu razpeto obleko. In nekaj let po revoluciji napisal: »Ko umrem, naj bo o meni povedano: ni pripadal nobeni šoli, nobeni cerkvi, nobeni inštituciji, nobeni akademiji, še posebno pa nobenemu režimu, razen režimu svobode.«