Voditelje ljubimo. Ko so mrtvi
Včasih se je koristno spomniti, kaj so počeli naši stari starši in prastarši.
Odpri galerijo
FOTO: Arhiv srbske kraljeve družine
Kaj menite o ljudeh, ki sedijo v slovenski vladi? Pa o tistih, ki so v opoziciji? Občudujete morda voditelja kakšne druge države? Katere pa? Se počutite, da vas voditelji in voditeljice vedrijo in bodrijo, vam dajejo zagon in vzor? Jih spoštujete? Jih ljubite? Se jih morda celo bojite? In kako naj bi vse to vedeli?
Včasih se je koristno spomniti, kaj bi počeli oziroma kaj so počeli naši stari starši in prastarši. Denimo oktobra 1934. Torej pred štiriinosemdesetimi leti, kar je dolžina, ki v primeru človeškega življenja velja za »lepo dolgo«, a ne kaj posebej dolgoživo. Nikakor ne gre za nepredstavljive razsežnosti časa. To ni davna preteklost – verjetno imate znance, ki so starejši od tega.
In, torej, kaj so Slovenke in Slovenci počeli jeseni tistega leta? Kratek odgovor – jokali so. »9. oktobra. V večernih urah se je bliskoma razširila strašna vest, da je Nj. Vel. kralj Aleksander I. v Marseillu postal žrtev gnusnega atentata. V sredo, 10. oktobra, se je v začetku prve učne ure naznanil učencem grozni dogodek. Med učenci se je razleglo ihtenje in glasno jokanje.
Po naročilu kraljevske banske uprave ni bilo pouka.« To, denimo, beremo v letnem Izvestju državne klasične gimnazije v Mariboru. »Razredi so tekmovali med seboj s čim lepšo okrasitvijo slike tragično preminulega, ljubljenega vladarja, vsi učenci in učenke so si na lastno pobudo pripeli žalne značke, razredi so prirejali interne komemoracije, profesorji pa so se v svojih učnih urah spominjali velikega pokojnika.«
Ljudje so čutili žalost. Predvsem pa so bili prepričani, da jim je jasno, kaj bodo v prihodnosti menili njihovi daljni potomci. Ljudje so čutili potrebo, da že tisti trenutek uzrejo zgodovinske sodbe. Kot je dijakinjam Državne II. dekliške meščanske šole v Ljubljani povedala »nastavnica« (danes bi rekli profesorica) Marija Vidic: »Ves svet se je zgrozil ob strašni marsejski tragediji; a mi, ki smo bili njegovi, tesno povezani nanj po rodu in krvi, po trpljenju in poveličanju, mi smo zajokali bridko, grenko, neutešno. Izgubili smo kralja, dobrotnika, očeta; svet pa je izgubil najplemenitejšega apostola miru. Izguba je strašna, nepojmljiva, najtemnejši list naše tužne zgodovine.«
Seveda, šola je šola in v šolah se že od nekdaj »indoktrinira«, se prav privzgaja tiste lastnosti, ki bi jih vsakokratna vlada najraje videla v naslednjih generacijah. Ampak podobno preuranjene zgodovinske sodbe so objavljali tudi časniki, ki svojih odraslih bralcev običajno niso vzgajali. »Viteški kralj, Mučenik in Zedinitelj so posmrtni naslovi, ki so jih užaloščeni jugoslovanski narodi podelili svojemu drugemu kralju. Te naslove bo zgodovina vsikdar potrdila,« je zapisala revija Ženski svet v novembrski številki.
Podobno tudi liberalni časnik Jutro v izdaji 12. oktobra 1934: »Minila bodo stoletja. Današnja dejstva dobijo legendaren značaj. Daljni rodovi zanamcev se bodo s tako spoštljivostjo spominjali dobe rojstva in mladosti Jugoslavije, kakor se spominjajo danes vsi stari narodi začetkov svoje novejše zgodovine, svoje končne narodne dovršitve. In v tej daljni dobi, ko bo že zdavnaj zabrisana zadnja sled za mnogimi današnjimi težkočami in predsodki, v dobi, ko bo ves jugoslovanski narod užival sadove svojega napredka in svobodnega razmaha med svobodnimi narodi, v tej dobi bosta imeni kralja Osvoboditelja in kralja Zedinitelja, imeni Očeta in Sina, sijali v naši zgodovini kakor Kastor in Poluks na jasnem nebu.«
Prihodnosti sicer ne poznamo, težko pa je verjeti, da se bodo te prerokbe še kdaj uresničile. Aleksander I. je vendarle vladal kot diktator in je verjel, da so Srbi, Hrvati in Slovenci samo tri plemena enovitega, jugoslovanskega naroda (da so lahko njegovi podložniki po narodnosti še kaj drugega, mu seveda ni šinilo na pamet). Z razlogom so makedonski in hrvaški nacionalisti združili moči, da so izvedli ta atentat. Aleksander gotovo ni bil splošno ljubljen. Njegovo ime je bilo ob napadu sil osi leta 1941 izbrisano s trgov, ulic, šol in vojašnic. Ob osvoboditvi leta 1945 ni nihče več čutil potrebe, da bi ga tja vrnil. Tudi leta 1991 ni bilo takšne želje (v Beogradu pa so jo občutili šele lani, ko so po ubitem kralju imenovali del obrežne promenade – sloviti Bulvar kralja Aleksandra se namreč nanaša na vladarja iz konkurenčne dinastije Obrenović).
Čustva, ki jih ljudje gojijo do političnih voditeljev, pomembno vplivajo na dolžino njihove vladavine. Hlinjene besede, s katerimi ta čustva izražajo, so že manj pomembne. Zgodovina pa se nanje tako ali tako požvižga.
.............................
Jure Stojan, partner ter direktor raziskav in razvoja, Inštitut za strateške rešitve
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
Včasih se je koristno spomniti, kaj bi počeli oziroma kaj so počeli naši stari starši in prastarši. Denimo oktobra 1934. Torej pred štiriinosemdesetimi leti, kar je dolžina, ki v primeru človeškega življenja velja za »lepo dolgo«, a ne kaj posebej dolgoživo. Nikakor ne gre za nepredstavljive razsežnosti časa. To ni davna preteklost – verjetno imate znance, ki so starejši od tega.
In, torej, kaj so Slovenke in Slovenci počeli jeseni tistega leta? Kratek odgovor – jokali so. »9. oktobra. V večernih urah se je bliskoma razširila strašna vest, da je Nj. Vel. kralj Aleksander I. v Marseillu postal žrtev gnusnega atentata. V sredo, 10. oktobra, se je v začetku prve učne ure naznanil učencem grozni dogodek. Med učenci se je razleglo ihtenje in glasno jokanje.
Po naročilu kraljevske banske uprave ni bilo pouka.« To, denimo, beremo v letnem Izvestju državne klasične gimnazije v Mariboru. »Razredi so tekmovali med seboj s čim lepšo okrasitvijo slike tragično preminulega, ljubljenega vladarja, vsi učenci in učenke so si na lastno pobudo pripeli žalne značke, razredi so prirejali interne komemoracije, profesorji pa so se v svojih učnih urah spominjali velikega pokojnika.«
Ljudje so čutili žalost. Predvsem pa so bili prepričani, da jim je jasno, kaj bodo v prihodnosti menili njihovi daljni potomci. Ljudje so čutili potrebo, da že tisti trenutek uzrejo zgodovinske sodbe. Kot je dijakinjam Državne II. dekliške meščanske šole v Ljubljani povedala »nastavnica« (danes bi rekli profesorica) Marija Vidic: »Ves svet se je zgrozil ob strašni marsejski tragediji; a mi, ki smo bili njegovi, tesno povezani nanj po rodu in krvi, po trpljenju in poveličanju, mi smo zajokali bridko, grenko, neutešno. Izgubili smo kralja, dobrotnika, očeta; svet pa je izgubil najplemenitejšega apostola miru. Izguba je strašna, nepojmljiva, najtemnejši list naše tužne zgodovine.«
Kaj menite o ljudeh, ki sedijo v slovenski vladi? Pa tistih, ki so v opoziciji? Občudujete morda voditelja kakšne druge države? Katere pa?
Seveda, šola je šola in v šolah se že od nekdaj »indoktrinira«, se prav privzgaja tiste lastnosti, ki bi jih vsakokratna vlada najraje videla v naslednjih generacijah. Ampak podobno preuranjene zgodovinske sodbe so objavljali tudi časniki, ki svojih odraslih bralcev običajno niso vzgajali. »Viteški kralj, Mučenik in Zedinitelj so posmrtni naslovi, ki so jih užaloščeni jugoslovanski narodi podelili svojemu drugemu kralju. Te naslove bo zgodovina vsikdar potrdila,« je zapisala revija Ženski svet v novembrski številki.
Podobno tudi liberalni časnik Jutro v izdaji 12. oktobra 1934: »Minila bodo stoletja. Današnja dejstva dobijo legendaren značaj. Daljni rodovi zanamcev se bodo s tako spoštljivostjo spominjali dobe rojstva in mladosti Jugoslavije, kakor se spominjajo danes vsi stari narodi začetkov svoje novejše zgodovine, svoje končne narodne dovršitve. In v tej daljni dobi, ko bo že zdavnaj zabrisana zadnja sled za mnogimi današnjimi težkočami in predsodki, v dobi, ko bo ves jugoslovanski narod užival sadove svojega napredka in svobodnega razmaha med svobodnimi narodi, v tej dobi bosta imeni kralja Osvoboditelja in kralja Zedinitelja, imeni Očeta in Sina, sijali v naši zgodovini kakor Kastor in Poluks na jasnem nebu.«
Prihodnosti sicer ne poznamo, težko pa je verjeti, da se bodo te prerokbe še kdaj uresničile. Aleksander I. je vendarle vladal kot diktator in je verjel, da so Srbi, Hrvati in Slovenci samo tri plemena enovitega, jugoslovanskega naroda (da so lahko njegovi podložniki po narodnosti še kaj drugega, mu seveda ni šinilo na pamet). Z razlogom so makedonski in hrvaški nacionalisti združili moči, da so izvedli ta atentat. Aleksander gotovo ni bil splošno ljubljen. Njegovo ime je bilo ob napadu sil osi leta 1941 izbrisano s trgov, ulic, šol in vojašnic. Ob osvoboditvi leta 1945 ni nihče več čutil potrebe, da bi ga tja vrnil. Tudi leta 1991 ni bilo takšne želje (v Beogradu pa so jo občutili šele lani, ko so po ubitem kralju imenovali del obrežne promenade – sloviti Bulvar kralja Aleksandra se namreč nanaša na vladarja iz konkurenčne dinastije Obrenović).
Čustva, ki jih ljudje gojijo do političnih voditeljev, pomembno vplivajo na dolžino njihove vladavine. Hlinjene besede, s katerimi ta čustva izražajo, so že manj pomembne. Zgodovina pa se nanje tako ali tako požvižga.
.............................
Jure Stojan, partner ter direktor raziskav in razvoja, Inštitut za strateške rešitve
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
