Poziv civilne iniciative Dovolj.je je po odstopu nadškofa Stanislava Zoreta in predstojnika lazaristov Tomaža Mavriča sam po sebi videti radikalen in mejen. Videti je tudi, kot da sta se dve strani, ki sta se postavili v razmerje prek žrtev spolnih zlorab v Cerkvi, vkopali vsaka v svoj prav in da ni več veliko možnosti za kak dialog. Zgodovina dogajanja in izkušnje so naredili svoje. Toda pravo vprašanje je, ali gre res le za to?
Bipolarnost v razmerju med uradno slovensko Cerkvijo in »civilno javnostjo« je prav na področju spolnih zlorab duhovnikov pravzaprav težko razumljiva. Zdi se, da se vzpostavlja zaradi dveh različnih ravni in dveh različnih socialnih omrežij, ki se razprostirajo v teh okoljih. V enem primeru gre za logiko »totalne« družbe in ideološkega okolja, v katerem temeljne človekove pravice po tradiciji nikoli niso bile na prvem mestu. Prva je bila privrženost, lojalnost, kohezivnost in ideološka identiteta.
V drugem primeru pa gre za temeljne človekove pravice, hkrati tudi za nove trende v Cerkvi, ki vrstni red lojalnosti postavljajo na glavo (oziroma na noge). V tem Slovenija in njena Katoliška cerkev nista izjemi. Neoliberalno-konservativni napadi ameriških katoliških tradicionalistov in dvorne spletke v Vatikanu proti socialno usmerjenemu papežu Frančišku govorijo zase.
Zdi se, da iniciativi, ki je s predlogom o nadškofovem odstopu priredila pravo presenečenje, pravzaprav ni toliko do njegovega odstopa, kot ji je do tega, da problemu odrinjenih žrtev dodeli zelo resno mesto in jim priskrbi ustrezno pozornost. Zdaj jo ima
Toda vsa ta razmišljanja niso dobra smer proti odgovoru na vprašanje, kje v Cerkvi, in v sedanjem sporu v Sloveniji, je zlata sredina. Zdi se, da iniciativi, ki je s predlogom o nadškofovem odstopu priredila pravo presenečenje, pravzaprav ni toliko do njegovega odstopa, kot ji je do tega, da problemu odrinjenih žrtev dodeli zelo resno mesto in jim priskrbi ustrezno pozornost. Zdaj jo imajo.
Kot je mogoče razbrati iz izvajanj članov iniciative, je povodenj odplavila šalo natanko na točki dostojanstva žrtve (ali več njih), ki živi eno samo življenje in so meje njenega dostojanstva tudi meje njenega sveta in vere, v katero je bila vzgojena. Tu ni zlate sredine. Tu tudi ni prostora za nič drugega kot za pravičen epilog.
