V prihodnost vstopamo goli
Smo se kot zmeden pes ugriznili v lastni rep?
Odpri galerijo
Se bomo proti virusu bojevali s sodobno tehnologijo ali srednjeveškimi metodami? FOTO: Afp
Kot v vseh krizah, ki so v zadnjih desetletjih grozile, da bodo spodkopale stebre globalne varnosti, se je tudi v sedanji pandemiji postavilo vprašanje, koliko je zasebnost nasploh združljiva z modernimi časi. Po terorističnem napadu na Ameriko leta 2001 smo se počutili podobno razgaljeni, včasih celo dobesedno, denimo, ko so na letališčih po vsem svetu namestili varnostne rentgene, ki so pod vsako plastjo oblačil iskali razstrelivo.
In kot v vseh krizah, ki v človeku vzbudijo izvirni strah, se tudi zdaj sprašujemo, koliko smo se v imenu ozdravitve od okužbe in preprečitve gospodarskega propada pripravljeni odreči temeljnim državljanskim in človekovim pravicam. Smo pripravljeni privoliti v to, da vsak mobilni telefon postane detektor vsakega našega dodatnega koraka, neprimernega srečanja, skrivnega poljuba ali odmika iz območja družbeno sprejemljivega, samo zato, da bi čim prej prišli do občutka, da virus ne more vladati našemu življenju, tako kot smo imeli pred skoraj dvema desetletjema potrebo po tem, da si povrnemo upanje, da nam terorizem ne bo odvzel vse normalnosti?
Koronavirus nas je postavil pred dilemo, ki je še od prejšnje nevarnosti nismo razrešili: se bomo proti virusu bojevali s sodobno tehnologijo ali srednjeveškimi metodami, ki jih še vedno tudi imenujemo s srednjeveškimi imeni. Beseda »karantena« je pravzaprav italijanska »quarantenaria« – kar pomeni 40 dni. V Benetkah so namreč v 14. stoletju od ladij iz drugih pristanišč zahtevali, da toliko časa »počakajo« zunaj njihovih kanalov, da jim ne bi prinesle burbonske kuge, ki je pustošila v tistih časih.
Zanimivo: če se bomo odločili za moderno tehnologijo, se moramo posloviti od zasebnosti, in to nam koronavirus – tako kot svoj čas terorizem – meče v obraz kot največji izziv. Skozi 21. stoletje hodimo goli. Drug drugega gledamo skozi digitalne ključavnice in življenje je nenadoma postalo javna dobrina. Smo se kot zmeden pes ugriznili v lastni rep?
Seveda se nismo. Vse to je šele preddverje prihodnosti, v kateri je treba kot najpomembnejši steber modernosti zgraditi zaupanje. Zaupanje v pravilno odločanje tistih, ki vladajo. Zaupanje v profesionalnost tistih, ki nas varujejo. Zaupanje v človeka poleg nas. Zasebnost bo imela takrat povsem drugačen pomen.
In kot v vseh krizah, ki v človeku vzbudijo izvirni strah, se tudi zdaj sprašujemo, koliko smo se v imenu ozdravitve od okužbe in preprečitve gospodarskega propada pripravljeni odreči temeljnim državljanskim in človekovim pravicam. Smo pripravljeni privoliti v to, da vsak mobilni telefon postane detektor vsakega našega dodatnega koraka, neprimernega srečanja, skrivnega poljuba ali odmika iz območja družbeno sprejemljivega, samo zato, da bi čim prej prišli do občutka, da virus ne more vladati našemu življenju, tako kot smo imeli pred skoraj dvema desetletjema potrebo po tem, da si povrnemo upanje, da nam terorizem ne bo odvzel vse normalnosti?
Koronavirus nas je postavil pred dilemo, ki je še od prejšnje nevarnosti nismo razrešili: se bomo proti virusu bojevali s sodobno tehnologijo ali srednjeveškimi metodami, ki jih še vedno tudi imenujemo s srednjeveškimi imeni. Beseda »karantena« je pravzaprav italijanska »quarantenaria« – kar pomeni 40 dni. V Benetkah so namreč v 14. stoletju od ladij iz drugih pristanišč zahtevali, da toliko časa »počakajo« zunaj njihovih kanalov, da jim ne bi prinesle burbonske kuge, ki je pustošila v tistih časih.
Zanimivo: če se bomo odločili za moderno tehnologijo, se moramo posloviti od zasebnosti, in to nam koronavirus – tako kot svoj čas terorizem – meče v obraz kot največji izziv. Skozi 21. stoletje hodimo goli. Drug drugega gledamo skozi digitalne ključavnice in življenje je nenadoma postalo javna dobrina. Smo se kot zmeden pes ugriznili v lastni rep?
Seveda se nismo. Vse to je šele preddverje prihodnosti, v kateri je treba kot najpomembnejši steber modernosti zgraditi zaupanje. Zaupanje v pravilno odločanje tistih, ki vladajo. Zaupanje v profesionalnost tistih, ki nas varujejo. Zaupanje v človeka poleg nas. Zasebnost bo imela takrat povsem drugačen pomen.
