K polemiki o prekritju cerkve v kartuziji Žiče
V aktualno polemiko o prekritju cerkve sv. Janeza Krstnika v kartuziji Žiče vstopam kot nekdanji odgovorni konservator.
Odpri galerijo
Žička kartuzija predstavlja prvo redovno naselbino kartuzijanskega reda, ki je bila ustanovljena na območju nekdanjega Svetega rimskega cesarstva. FotoTadej Regent
V aktualno polemiko o prekritju cerkve sv. Janeza Krstnika v kartuziji Žiče vstopam kot nekdanji odgovorni konservator
Območne enote Celje ZVKDS, ki je spomeniškovarstvena dela na tem objektu koordiniral v obdobju od 1980 do 2012.
K pisanju so me spodbudile neresnične trditve arhitekta Roka Žnidaršiča, da naj bi stroka v osemdesetih in devetdesetih letih pri obnovitvenih delih delovala bolj na podlagi domnev kot raziskav. Arhitekt očitno ne pozna historiata konservatorskih posegov in njihovih utemeljitev, ki so razvidni iz mojih konservatorskih poročil. Neustreznosti svojih trditev bi se zavedel tudi, če bi prebral članek dr. Igorja Sapača (Obnovi Žičke kartuzije ob rob!, Umetnostna kronika 70/2021), ki je pozitivno ovrednotil in strokovno valoriziral vsa restavratorsko-konservatorska obnovitvena dela na kartuziji. Mogoče je, da si g. Žnidaršič želi zgolj utemeljiti svoj projekt z diskreditacijo javne strokovne službe. Težko si je namreč drugače razlagati njegov trenutno potrjeni koncept nadkritja cerkve z delno pomično streho, ki je bil kljub nesporni pomembnosti tega zgodovinskega objekta sprejet netransparentno in brez sodelovanja širše stroke.
Kratek oris zgodovinskih dejstev in preteklih konservatorskih posegov je sledeč: Žička kartuzija predstavlja prvo redovno naselbino kartuzijanskega reda, ki je bila ustanovljena na območju nekdanjega Svetega rimskega cesarstva. Do danes sta se ohranila zgornji in spodnji samostan, ločena z vmesnim nepozidanim prostorom. Obstoj obeh redovnih hiš Žičke kartuzije je izpričan pri njuni posvetitvi leta 1190. Sedanja gotska cerkev sv. Janeza Krstnika je rezultat nadzidav in preoblikovanj prvotne romanske stavbe. Cesar Jožef II. je z ediktom leta 1782 samostan ukinil, to dejanje pa je sprožilo nezadržen propad stavb v zgornjem samostanu.
Temeljna izhodišča za sanacijo in prezentacijo kartuzije so bila prvič podana leta 1966 v programskem elaboratu dr. Marijana Zadnikarja in ing. arh. Nataše Štupar Šumi. Načrtovani so bili rekonstrukcija samostanske cerkve, statična utrditev z injiciranjem in prekritje s stalno streho. Leta 1979 je dr. Ivan Stopar s sodelavci ZSV Celje izdelal dopolnjen programski elaborat.
Na teh osnovah so temeljila kasnejša dela, zato je Žnidaršičeva trditev, da spomeniškovarstvena stroka od 90. let naprej ni sledila konceptu dr. Zadnikarja, popolnoma brezpredmetna. G. Žnidaršič stroki očita tudi nepoznavanje slikovnega gradiva, kar prav tako ni res. Strokovni delavci celjskega zavoda smo zbrali zavidljivo količino slikovnega gradiva historičnih upodobitev, ki so nam bile v pomoč pri avtentičnih rekonstrukcijah na objektih. Arhitekt Žnidaršič tudi ne more presojati o tem, kaj bi bilo potrebno z vidika zaščite ogrožene originalne substance narediti v vseh preteklih letih in kaj ne in tudi njegov očitek, da je današnje stanje jugovzhodne fasade v primerjavi s stanjem na fotografiji pred letom 1948 ponaredek, ne drži.
Gradbeno stanje cerkve se je po letu 2000 opazno slabšalo, zato je bila leta 2004 sklicana komisija v sestavi dr. Marijan Slabe, dr. Ivan Stopar, Janez Mikuž in Robert Peskar. Soglasno je bil sprejet sklep, da se izvede streha nad cerkvijo sv. Janeza Krstnika, saj bi bil s tem objekt zavarovan pred nadaljnjim propadanjem. Na osnovi predloga, ki ga je izdelal ZVNKD OE Celje za izvedbo idealne rekonstrukcije zadnje gotske faze cerkve, je komisija z dvema novima članoma, prof. Ivanom Bogovčičem in Jernejem Hudolinom, leta 2005 soglasno sprejela odločitev za izvedbo prekritja cerkve s historično streho, krito s skriljem.
Zaradi različnih objektivnih razlogov so obnovitvena dela v naslednjih letih nekoliko zastala. Leta 2018 je ZVKDS izdelal nov konservatorski načrt s štirimi enakovrednimi možnimi predlogi za zaščito in prezentacijo cerkve. Glede na to, da je bil s tem do tedaj veljaven konservatorski koncept spremenjen, bi bilo pričakovati, da bo novi koncept verificirala skupina najbolj usposobljenih in na tem področju uveljavljenih strokovnjakov.
Žal se je obrnilo drugače. Državni zbor je marca 2020 namenil za obnovo cerkve dva milijona evrov. Denarna sredstva so bila po besedah župana Slovenskih Konjic Draga Ratajca (Prvi val, 30. 7. 2020) namenjena za njeno stabilizacijo in za postavitev s skrilom krite historične strehe s stolpičem. Presojo predvidenih posegov na cerkvi sv. Janeza Krstnika je dne 21. 9. 2020 prevzela delovna skupina, ki jo je imenoval ZVKDS. Le-ta je ugotovila, »da je strokovno neoporečen pristop k reševanju problema zaščite v obravnavi spomenika kot razvaline«. Glede na pogoje investitorja, da se izvede zaščita v obliki strehe, so predlagali tudi, da odgovorni konservator Matija Plevnik in arhitekt Rok Žnidaršič oblikujeta takšno zasnovo, »ki bo zadostila pogojem stroke kot želji naročnika«.
Sklepi podpisnic delovne skupine stroki niso bili predstavljeni, kar sproža vprašanja, ali se za tem načinom ne skrivajo intence ZVKDS, da se novi koncept pred širšo strokovno javnostjo prikrije in se za izvedbo projekta predlaga že vnaprej predviden arhitekt. Rešitev, ki jo ponuja arhitektov avtorski načrt zastrešitve cerkve z delno rekonstruirano »gotsko« in delno pomično streho, a brez strehe nad Otokarjevo kapelo, je po moje sporna vsaj z dveh vidikov: ni skladna s historično podobo objekta in dosedanjimi načrti obnove, hkrati pa ne zagotavlja celovite zaščite, kar naj bi bila bistvena elementa posega.
Območne enote Celje ZVKDS, ki je spomeniškovarstvena dela na tem objektu koordiniral v obdobju od 1980 do 2012.
K pisanju so me spodbudile neresnične trditve arhitekta Roka Žnidaršiča, da naj bi stroka v osemdesetih in devetdesetih letih pri obnovitvenih delih delovala bolj na podlagi domnev kot raziskav. Arhitekt očitno ne pozna historiata konservatorskih posegov in njihovih utemeljitev, ki so razvidni iz mojih konservatorskih poročil. Neustreznosti svojih trditev bi se zavedel tudi, če bi prebral članek dr. Igorja Sapača (Obnovi Žičke kartuzije ob rob!, Umetnostna kronika 70/2021), ki je pozitivno ovrednotil in strokovno valoriziral vsa restavratorsko-konservatorska obnovitvena dela na kartuziji. Mogoče je, da si g. Žnidaršič želi zgolj utemeljiti svoj projekt z diskreditacijo javne strokovne službe. Težko si je namreč drugače razlagati njegov trenutno potrjeni koncept nadkritja cerkve z delno pomično streho, ki je bil kljub nesporni pomembnosti tega zgodovinskega objekta sprejet netransparentno in brez sodelovanja širše stroke.
Kratek oris zgodovinskih dejstev in preteklih konservatorskih posegov je sledeč: Žička kartuzija predstavlja prvo redovno naselbino kartuzijanskega reda, ki je bila ustanovljena na območju nekdanjega Svetega rimskega cesarstva. Do danes sta se ohranila zgornji in spodnji samostan, ločena z vmesnim nepozidanim prostorom. Obstoj obeh redovnih hiš Žičke kartuzije je izpričan pri njuni posvetitvi leta 1190. Sedanja gotska cerkev sv. Janeza Krstnika je rezultat nadzidav in preoblikovanj prvotne romanske stavbe. Cesar Jožef II. je z ediktom leta 1782 samostan ukinil, to dejanje pa je sprožilo nezadržen propad stavb v zgornjem samostanu.
Temeljna izhodišča za sanacijo in prezentacijo kartuzije so bila prvič podana leta 1966 v programskem elaboratu dr. Marijana Zadnikarja in ing. arh. Nataše Štupar Šumi. Načrtovani so bili rekonstrukcija samostanske cerkve, statična utrditev z injiciranjem in prekritje s stalno streho. Leta 1979 je dr. Ivan Stopar s sodelavci ZSV Celje izdelal dopolnjen programski elaborat.
Na teh osnovah so temeljila kasnejša dela, zato je Žnidaršičeva trditev, da spomeniškovarstvena stroka od 90. let naprej ni sledila konceptu dr. Zadnikarja, popolnoma brezpredmetna. G. Žnidaršič stroki očita tudi nepoznavanje slikovnega gradiva, kar prav tako ni res. Strokovni delavci celjskega zavoda smo zbrali zavidljivo količino slikovnega gradiva historičnih upodobitev, ki so nam bile v pomoč pri avtentičnih rekonstrukcijah na objektih. Arhitekt Žnidaršič tudi ne more presojati o tem, kaj bi bilo potrebno z vidika zaščite ogrožene originalne substance narediti v vseh preteklih letih in kaj ne in tudi njegov očitek, da je današnje stanje jugovzhodne fasade v primerjavi s stanjem na fotografiji pred letom 1948 ponaredek, ne drži.
Sedanja gotska cerkev sv. Janeza Krstnika je rezultat nadzidav in preoblikovanj prvotne romanske stavbe. Cesar Jožef II. je z ediktom leta 1782 samostan ukinil, to dejanje pa je sprožilo nezadržen propad stavb v zgornjem samostanu. Foto Drago Medved
Gradbeno stanje cerkve se je po letu 2000 opazno slabšalo, zato je bila leta 2004 sklicana komisija v sestavi dr. Marijan Slabe, dr. Ivan Stopar, Janez Mikuž in Robert Peskar. Soglasno je bil sprejet sklep, da se izvede streha nad cerkvijo sv. Janeza Krstnika, saj bi bil s tem objekt zavarovan pred nadaljnjim propadanjem. Na osnovi predloga, ki ga je izdelal ZVNKD OE Celje za izvedbo idealne rekonstrukcije zadnje gotske faze cerkve, je komisija z dvema novima članoma, prof. Ivanom Bogovčičem in Jernejem Hudolinom, leta 2005 soglasno sprejela odločitev za izvedbo prekritja cerkve s historično streho, krito s skriljem.
Zaradi različnih objektivnih razlogov so obnovitvena dela v naslednjih letih nekoliko zastala. Leta 2018 je ZVKDS izdelal nov konservatorski načrt s štirimi enakovrednimi možnimi predlogi za zaščito in prezentacijo cerkve. Glede na to, da je bil s tem do tedaj veljaven konservatorski koncept spremenjen, bi bilo pričakovati, da bo novi koncept verificirala skupina najbolj usposobljenih in na tem področju uveljavljenih strokovnjakov.
Žal se je obrnilo drugače. Državni zbor je marca 2020 namenil za obnovo cerkve dva milijona evrov. Denarna sredstva so bila po besedah župana Slovenskih Konjic Draga Ratajca (Prvi val, 30. 7. 2020) namenjena za njeno stabilizacijo in za postavitev s skrilom krite historične strehe s stolpičem. Presojo predvidenih posegov na cerkvi sv. Janeza Krstnika je dne 21. 9. 2020 prevzela delovna skupina, ki jo je imenoval ZVKDS. Le-ta je ugotovila, »da je strokovno neoporečen pristop k reševanju problema zaščite v obravnavi spomenika kot razvaline«. Glede na pogoje investitorja, da se izvede zaščita v obliki strehe, so predlagali tudi, da odgovorni konservator Matija Plevnik in arhitekt Rok Žnidaršič oblikujeta takšno zasnovo, »ki bo zadostila pogojem stroke kot želji naročnika«.
Sklepi podpisnic delovne skupine stroki niso bili predstavljeni, kar sproža vprašanja, ali se za tem načinom ne skrivajo intence ZVKDS, da se novi koncept pred širšo strokovno javnostjo prikrije in se za izvedbo projekta predlaga že vnaprej predviden arhitekt. Rešitev, ki jo ponuja arhitektov avtorski načrt zastrešitve cerkve z delno rekonstruirano »gotsko« in delno pomično streho, a brez strehe nad Otokarjevo kapelo, je po moje sporna vsaj z dveh vidikov: ni skladna s historično podobo objekta in dosedanjimi načrti obnove, hkrati pa ne zagotavlja celovite zaščite, kar naj bi bila bistvena elementa posega.
