Pohitimo s sodobno ureditvijo javnega zdravstva
Vse več ljudi se v zadnjem času oglaša zaradi katastrofalnega stanja v javnem sistemu zdravstvenega varstva, v katerem ne morejo več dobiti ustrezne in pravočasne zdravstvene oskrbe, ki jo pogosto zelo nujno potrebujejo.
Javno zdravstvo je že več let organizacijsko in poslovno zanemarjeno. Morali pa bi vsi vedeti, da gre za izjemno pomemben sistem javne socialne varnosti, ki se v razvitem svetu hitro širi in draži zaradi staranja populacije (po tem smo Slovenci sedmi na svetu) in razvoja medicinskih tehnologij. Zato je skrajni čas, da smo se odločili za strateški svet za prenovo zdravstvenega sistema, ki naj bi s svojimi predlogi pomagal zdravstveni oblasti ustrezno spremeniti in za daljšo prihodnost stabilizirati slovensko zdravstvo. Upajmo, da so člani sveta dobri poznavalci zgradbe in delovanja zdravstvenih sistemov v sodobnih razvitih demokratičnih državah (strateški svet vodi specialistka za digitalnost?). Gre za oblikovanje zelo jasnih predlogov o tem, kaj in kako moramo in resnično zmoremo spremeniti v našem zdravstvu za njegovo optimalno delovanje. Zavedati se morajo velike odgovornosti za kakovost opravljenega dela in njegove uporabnosti pri pravilnem odločanju oblastne politike o prihodnosti slovenskega javnega zdravstva.
Sodobni svet je vedno bolj kompliciran. Prihodnosti resda ne moremo poznati, vendar sodobna neoliberalna politika in ekonomija očitno stremita na eni strani k privatizaciji, liberalizaciji in deregulaciji proizvodnih procesov in vse višjim dobičkom ter bogatenju zasebnih lastnikov, na drugi strani pa povečujeta relativno revščino večine prebivalstva. To sesuva in draži tudi organizacijske sisteme javne socialne varnosti, ki so temelj družbene solidarnosti v demokratičnih državah. S tem se soočamo tudi v našem javnem zdravstvu. Zaradi neustreznega nagrajevanja v javnih zdravstvenih zavodih zaposleni zdravniki in medicinske sestre krčijo prisotnost in delo v teh zavodih ali jih celo zapuščajo. V nekaterih bolnišnicah dela s skrajšanim delovnim časom že najmanj 20 odstotkov zdravnikov, ki v »prostem času« za mnogo višje plačilo izvajajo zdravstvene storitve pri zasebnih izvajalcih v ali zunaj mreže javne zdravstvene službe (»dvoživke«). Mnogi se odločijo tudi za odhod v tujino.
Prenovo zdravstvenega sistema začnimo z analizo oblik organiziranosti in delovanja zdravstvenih sistemov in posebnostih v njih, med katerimi bi nekatere morda v prihodnosti ustrezale tudi nam (Tipologija zdravstvenih sistemov, Health policy, 2013): državna zdravstvena služba, javno obvezno zdravstveno zavarovanje in čisti zasebni tip. Sistemi so obravnavani s treh vidikov: regulacija, financiranje in izvajanje. V procesu kakovostne analize in oblikovanju družbeno sprejemljive ustvarjalne sinteze (strategije) o prihodnosti slovenskega zdravstvenega sistema bi članom strateškega sveta morda koristila tudi Management javne zdravstvene službe (CTU, 2003) in Dolgoročna reforma zdravstva v Sloveniji (Sinteza-KCD, 2021).
V tem prispevku nas zanima izvajanje javnih zdravstvenih storitev. Zato v nadaljevanju nekaj o tem. V vseh javnih zdravstvenih sistemih, razen v državni zdravstveni službi, kjer je izvajanje državno, je izvajanje javnih zdravstvenih storitev zasebno. Mnogim ni razumljivo, kako je to mogoče. Saj je cilj javnih sistemov socialne varnosti, med katerimi je tudi javno obvezno zdravstveno zavarovanje, blaginja skupnosti, cilj zasebnega izvajanja javnih storitev pa dobiček na javni račun. Temu pa se da izogniti. Pri odločanju države o zasebnem izvajanju javnih zdravstvenih storitev, predvsem na primarni ravni zdravstvene dejavnosti, ki je temelj zdravstvenih sistemov (Ljubljanska listina o reformi zdravstvenega varstva, 1996), so pomembne celovite in vsebinsko zelo jasne javne pogodbe o podelitvi koncesije konkretnemu zasebnemu izvajalcu (koncesija je dovoljenje države zasebnim fizičnim in pravnim osebam za opravljanje javnih nalog).
Poznati moramo vsebino javne koncesijske pogodbe:
a) zelo natančna opredelitev medicinske dejavnosti, sistemizacija delovnih mest, število ustrezno usposobljenega zdravstvenega in drugega potrebnega kadra, medicinska oprema in prostorske zmogljivosti;
b) izvajanje zdravstvene dejavnosti: samo z lastnimi zaposlenimi delavci – brez »dvoživk«, redni delovni časi, obseg dejavnosti, možna tveganja in odgovornosti, minimizacija administracije);
c) ocena kakovosti opravljenega dela: učinkovitost, intenzivnost, uspešnost dela in zadovoljstvo bolnikov, gospodarna poraba javnega denarja);
č) oblike plačevanja opravljenega dela s strani javnega plačnika: oblikovati in uveljaviti stimulativni plačni sistem, ki omogoča nagrajevanje boljših in najboljših zdravstvenih delavcev znotraj istega plačnega razreda in ne s premikanjem zaposlenih v višje plačne razrede enotnega plačnega sistema v javnem sektorju (če se bodo politika in sindikati odločili za stimulativno nagrajevanje, je treba rezervirati nekaj sredstev za nagrajevanje);
d) učinkovit javni strokovni in finančni nadzor ter upravičeno sankcioniranje napak.
Morda ne bo odveč še nekaj podatkov o javnih koncesijskih pogodbah z zasebnimi izvajalci javnih zdravstvenih storitev v prihodnosti. Kdaj in kako nam bo v Sloveniji uspelo ponovno urediti in dolgoročno stabilizirati zgradbo in delovanje javnega zdravstvenega sistema, še ne moremo vedeti. Naš aktualni zdravstveni minister meni, da »Slovenija nima nikakršnih težav s privatizacijo zdravstva«! Všeč mu je tudi zdravstveni sistem na Nizozemskem, ki ima po zakonu dve obliki zavarovanja (še nadomestno) v etatističnem tipu javnega obveznega zdravstvenega zavarovanja. V tem tipu si države lahko prisvajajo tudi določene naloge, ki jih javna obvezna zdravstvena zavarovanja praviloma opravljajo sama. To se je nedavno že zgodilo tudi pri nas (poslovna degradacija določene obveznosti Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije).
Ta prispevek o uspešnosti reforme zdravstvenega sistema v Sloveniji končajmo z vsem znanim pregovorom, da upanje umre zadnje. Ohranimo ga tudi v procesu »zdravljenja« našega hudo bolnega javnega zdravstvenega sistema.
