Zmeda v državnem zboru ali nemoč politike?
Seveda nihče ne dvomi, da bi se politiki dobro znašli, če bi se le hoteli.
Odpri galerijo
Koalicija je paragrafarsko zagovarjala poslovnik, ki ne omogoča malo drugačnega načina tajnega glasovanja od ustaljenega. Opozicija pa je zaradi tega posledično od vložitve nezaupnice odstopila. Foto Jože Suhadolnik/Delo
Poslancem v državnem zboru (DZ) se ni uspelo dogovoriti, da bi izpeljali izredno sejo, na kateri bi odločali o nezaupnici vladi in s tem zagotovili vsem poslancem možnost glasovanja.
Pri tem je bilo vsem poslancem jasno, da le udeležba vseh poslancev lahko pokaže realno sliko, kakšno je dejansko razmerje v DZ. A to v bistvu nikogar ni zanimalo. Koalicija je paragrafarsko zagovarjala poslovnik, ki ne omogoča malo drugačnega načina tajnega glasovanja od ustaljenega. Opozicija pa je zaradi tega posledično od vložitve nezaupnice odstopila. In sedaj se bo celotna država še nadalje utapljala v nedorečenosti in negotovosti. Nekaj dni (tednov, mesecev?) bodo v ospredju politične igrice in ne bistveni problemi naše družbe, ki jih ni malo. Pa to ne bi bilo potrebno, če bi izbranci ljudstva v ospredje postavili interes tega ljudstva in ne svojih osebnih ali strankarskih.
Veliko bi bilo možnosti, če bi bila politična volja, da bi volitve in potrebno glasovanje izpeljali na čisto legalen način. Vsak tabornik (ali skavt), ki je v življenju pač vedno postavljen v okoliščine, da se mora konstruktivno znajti (politikom pa se še ob konstruktivni nezaupnici ni treba konstruktivno obnašati), bi našel kakšno rešitev. Za pokušino bi mogoče predlagal sledečo: zdravi poslanci bi razpravljali v državnem zboru, tisti v karanteni pa po zoomu od doma (to mora znati vsak šolar).
In nato glasovanje: skrinjico bi postavili pred vhod hrama državnosti (kar bi se še vedno štelo, da je v DZ). »Karantenski« poslanci bi se do parlamenta pripeljali z avtomobilom in pred vhodom glasovali, brez kakršne koli možnosti, da bi koga okužili. To je le ena od možnosti, ob politični dobronamernosti jih je zanesljivo še več. Če se komu to zdi smešna varianta, naj pomisli na možnost, da bi (a bog ne daj) zbolelo za korono, na primer, 46 poslancev. Kaj pa tedaj?
Pa sedaj porečejo politiki, kako si nekateri stvari primitivno in enostavno, improvizirano predstavljajo – tako vendar ja ne gre! Seveda, v politiki ne gre, ker se noče. Drugje pa gre in mora iti. In posledice: v politiki smo neuspešni, drugje pa precej bolj uspešni. Samo malo si poskušajmo predstavljati, da bi bili tako rigidni in neproduktivni v gospodarstvu, zdravstvu, šolstvu, športu ..., saj vendar nikamor ne bi prišli. Predstavljajmo si, da bi tako neiznajdljiva, oportunistična kot politiki bila vsa naša šolajoča se mladina, ki se mora prilagajati na »zoom učenje«. Saj skoraj nobeden ne bi izdelal razreda!
Seveda nihče ne dvomi, da se politiki ne bi znašli, če bi se le hoteli. To pa pomeni še več, to pomeni, da smo zaradi njihovega političnega oportunizma vsi talci njihovih osebnih interesov. Pa če zaradi tega živimo slabše, kot bi sicer lahko, to seveda v tem primeru ni njihov problem in še manj opcija njihovega razmišljanja.
Pri tem je bilo vsem poslancem jasno, da le udeležba vseh poslancev lahko pokaže realno sliko, kakšno je dejansko razmerje v DZ. A to v bistvu nikogar ni zanimalo. Koalicija je paragrafarsko zagovarjala poslovnik, ki ne omogoča malo drugačnega načina tajnega glasovanja od ustaljenega. Opozicija pa je zaradi tega posledično od vložitve nezaupnice odstopila. In sedaj se bo celotna država še nadalje utapljala v nedorečenosti in negotovosti. Nekaj dni (tednov, mesecev?) bodo v ospredju politične igrice in ne bistveni problemi naše družbe, ki jih ni malo. Pa to ne bi bilo potrebno, če bi izbranci ljudstva v ospredje postavili interes tega ljudstva in ne svojih osebnih ali strankarskih.
Veliko bi bilo možnosti, če bi bila politična volja, da bi volitve in potrebno glasovanje izpeljali na čisto legalen način. Vsak tabornik (ali skavt), ki je v življenju pač vedno postavljen v okoliščine, da se mora konstruktivno znajti (politikom pa se še ob konstruktivni nezaupnici ni treba konstruktivno obnašati), bi našel kakšno rešitev. Za pokušino bi mogoče predlagal sledečo: zdravi poslanci bi razpravljali v državnem zboru, tisti v karanteni pa po zoomu od doma (to mora znati vsak šolar).
In nato glasovanje: skrinjico bi postavili pred vhod hrama državnosti (kar bi se še vedno štelo, da je v DZ). »Karantenski« poslanci bi se do parlamenta pripeljali z avtomobilom in pred vhodom glasovali, brez kakršne koli možnosti, da bi koga okužili. To je le ena od možnosti, ob politični dobronamernosti jih je zanesljivo še več. Če se komu to zdi smešna varianta, naj pomisli na možnost, da bi (a bog ne daj) zbolelo za korono, na primer, 46 poslancev. Kaj pa tedaj?
Pa sedaj porečejo politiki, kako si nekateri stvari primitivno in enostavno, improvizirano predstavljajo – tako vendar ja ne gre! Seveda, v politiki ne gre, ker se noče. Drugje pa gre in mora iti. In posledice: v politiki smo neuspešni, drugje pa precej bolj uspešni. Samo malo si poskušajmo predstavljati, da bi bili tako rigidni in neproduktivni v gospodarstvu, zdravstvu, šolstvu, športu ..., saj vendar nikamor ne bi prišli. Predstavljajmo si, da bi tako neiznajdljiva, oportunistična kot politiki bila vsa naša šolajoča se mladina, ki se mora prilagajati na »zoom učenje«. Saj skoraj nobeden ne bi izdelal razreda!
Seveda nihče ne dvomi, da se politiki ne bi znašli, če bi se le hoteli. To pa pomeni še več, to pomeni, da smo zaradi njihovega političnega oportunizma vsi talci njihovih osebnih interesov. Pa če zaradi tega živimo slabše, kot bi sicer lahko, to seveda v tem primeru ni njihov problem in še manj opcija njihovega razmišljanja.
