Nismo si tako različni

Marca lani je bilo v okviru programa Erasmus+ pri nas 1344 študentov, med katerimi jih je 374 prizadel covid-19 in so morali svoje bivanje in študij v Sloveniji prekiniti, ga dokončati od doma oziroma na daljavo. Nekateri tuji študentje pa so bili izmenjavo celo primorani podaljšati. Med njimi je študentka podjetništva Laura Alejandra Moreno Rodríguez iz Bogote. Prvotno je februarja 2020 na ljubljansko ekonomsko fakulteto prišla za en semester, ker pa je zaradi poslabšane epidemiološke slike Kolumbija zaprla meje, je zaprosila za podaljšanje izmenjave. V enem letu se je kar petkrat selila.

Skoraj leto dni je preživela na tej strani Atlantika, daleč od družine, v negotovih razmerah in vsekakor z drugačno Erasmusovo izkušnjo, kot jo je prvotno načrtovala, vendar je, kot pravi, tukaj našla prijatelje za vse življenje.


 

Mir in kraft pivo

Če se nekateri za to, kam bodo odšli na študijsko izmenjavo, odločajo na podlagi jezika države, priznane fakultete ali le ugodnejšega podnebja, je Laura Alejandra sledila trem malce drugačnim merilom. V Kolumbiji je delala v kraft pivovarni, saj jo zanima proces ustvarjanja in tudi uživanja alkohola, a kot substance, v kateri uživaš in se ne opijaš, pojasni. Zelo pomembno ji je bilo število prebivalcev, saj prihaja iz devetmilijonske prestolnice. Sita prepolnih mest si je želela miru. Tretje merilo je bila višina stroškov bivanja. »Moja raziskava me je tako vodila do Slovenije: presenečena sem bila nad tukajšnjo proizvodnjo alkoholnih pijač – tu sem prvič pokusila oranžno vino – kot tudi hrane. Celotna država ima dva milijona prebivalcev, obenem pa je cenejša od denimo Francije, Nemčije ali Španije,« pojasni svojo odločitev.



Ko je februarja 2020 prišla v Ljubljano, je dobre tri tedne izkušala običajno izmenjavo, o kakršni bodo verjetno prihodnje generacije še nekaj let le poslušale zgodbe, ne bodo pa je mogle doživeti. Predavanja v živo, druženje, izleti in potovanja z drugimi študenti. Tri tedne je hodila na fakulteto, v tem času spoznala profesorje, sošolce in druge Erasmusove študente. Večina od njih se je po prvem semestru vrnila domov. Marca se je življenje ustavilo, »en mesec sem živela sama, saj so bili vsi moji sostanovalci Slovenci in so ob lockdownu odšli domov«. V slabem letu se je selila kar petkrat. Kar nekaj preglavic in slabe volje ji je poleg nastanit­ve povzročila pridobitev dovoljenja za prebivanje: »Uradne ure upravne enote, nočne more vseh Erasmusovih študentov v prvem valu, so bile nemogoče, dovoljenje sem dobila po treh mesecih, in to po veliko obupanih e-poštah in klicih.« Prav tako je imela težave z drugačno denarno valuto in stroš­ki: v primerjavi z drugimi študenti namreč ni prejemala štipendije, vsi prihranki so bili iz dela v kraft pivovarni in nekaj malega prihrankov njene mame. »Včasih mi je bilo težko, ko sem videla, kako lahko to, od kod prihajaš, vpliva na tvojo prihodnost, kajti za ljudi, rojene v Evropi, je odprtih več vrat in priložnosti, kot jih je zame.« Zato je ob študiju delala kot varuška, prav tako kot statistka v kratki reklami, žal pa ni imela sreče z iskanjem drugih služb. Tudi zato se je 20. januarja vrnila domov.

Njen študij je razen prve tri ted­ne potekal prek spleta. Laura Alejandra priznava, da ji ta način študija ni bil preveč všeč. Na ekonomski fakulteti je veliko projektov in nalog, za kar je potrebovala veliko časa. Pravi, da so se z drugimi sošolci strinjali, da sicer sama fakulteta ni tako zahtevna, ti pa študij vzame veliko časa. V prvem semestru je imela šest predmetov, dela je bilo veliko, in ker si v drugem semestru ni želela povzročati tolikšnega stresa, je izbrala le tri. »Res je, da je pri spletnih predavanjih prednost, da je zaslon bližje kot v predavalnici, prav tako lahko bolje izkoristiš čas, saj ti ni treba iti na fakulteto, vendar mi je manjkalo motivacije,« zapiše. Slabost je tudi ta, da je imel vsak profesor malce drugačen način poučevanja, nekateri niti niso predavali prek zooma, ampak so študentom tedensko pošiljali gradivo, ki so ga morali prebrati. Kljub temu ji je v lepem spominu ostal eden od skupinskih projektov, saj so se s sošolci po koncu dobili na pivu in se pogovarjali o vsem, o življenju, ne le o študiju.


 

Od Jeruzalema do Pirana

Pri navezovanju stikov ji je pomagal sistem buddy, drugače se je s slovenskimi študenti težje povezati, sploh v teh pandemičnih časih. Študentka Laura Alejandra je zelo hvaležna, da je spoznala Tino in Brigito, ki sta ji pomagali in s katerima se je res zbližala, z eno od njiju je hodila plesat bachato. Doda, da je v stiku še z nekaj Erasmusovimi študenti, da pa se je naučila, da je bolje imeti peščico tesnejših prijateljev kot veliko bežnih poznanstev; prepričana je, da je spletla prijateljske vezi za vse življenje. »Ko sem se v nekem trenutku, sama in daleč od doma, počutila res slabo, sem dobila nove prijatelje. Povabili so me k sebi, naučila sem jih plesati salso, oni so meni predstavili tradicijo praznovanja velike noči, prek videoklicev sem meditirala s prijatelji. Spoznavala sem ljudi, se učila o njih in ugotovila, da si nismo tako različni.«



V prvem valu je v organizaciji ESN (Erasmus Student Network) obiskala Bled, Piran, pa tudi Bratislavo, Dunaj in Budimpešto. Poleti so s prijatelji z avtom potovali po Italiji, uspelo ji je odkriti še nekaj koščkov Slovenije – denimo vinorodni okoliš Jeruzalem, sicer pa v drugem semestru ni mogla potovati. Božič in novo leto je preživela pri prijateljici v Franciji, želi pa si, da bi se lahko vrnila v Slovenijo in obiskala kraje, ki jih doslej ni mogla.

In kakšne vzporednice je našla med Kolumbijo in Slovenijo? »Obe državi imata res veliko narave, prav tako pa ljudje v obeh družino po­stavljajo na pomembno mesto. Res je, da je v Kolumbiji mogoče zaznati več prijaznosti do vseh ljudi, ne le do sorodnikov, prijateljev. Slovenci so bolj aktivni, hodijo v hribe, pri nas pa to ni tako pogosto,« naniza svoja opažanja. Glede na njeno zanimanje za pivo pa pravi, da si je najbolj zapomnila pivnico Lajbah, kjer je pokušala različna kraft piva, všeč ji je bil tudi pivo pri Že v redu, trgovina Primož, ki poleg slovenskih ponuja piva iz vse Evrope, Tektonik … Četudi je včasih sanjala, da bi rada vodila podjetje, ki bi se ukvarjalo s kraft pivovarstvom, pravi, da so se ji v letu, ko je živela sama, želje in cilji malce spremenili. Ugotovila je, da si ne želi živeti v izobilju, ampak skrom­neje. Zdaj išče službo v nevlad­nih organizacijah.