Divji opraševalci v kmetijstvu opravijo vsaj polovico dela
20. maj je tudi praznik divjih opraševalcev, ki jim gre zaradi sprememb v okolju vse slabše.
Odpri galerijo
Svetli zemeljski čmrlj na cvetovih jablane. FOTO: Danilo Bevk
Letos četrtič obeležujemo svetovni dan čebel, ki je tudi praznik divjih opraševalcev. Pomembni so tako za kmetijstvo kot za ohranjanje biotske pestrosti, a je zaradi sprememb v okolju njihovo življenje čedalje težje.
Letos je divjim opraševalcem zaradi mokrega in hladnega vremena še posebej težko, saj je manj hrane. Medtem ko za medonosno čebelo čebelarji skrbijo s krmljenjem, so divji opraševalci zaradi načina življenja prepuščeni samim sebi.
Znanstveniki zadnja desetletja opažajo hitro upadanje njihovega števila, zato je ponekod v svetu že ogrožena kmetijska pridelava. V Evropi grozi izumrtje četrtini vrst čmrljev, pri polovici vrst pa velikost populacij upada. Vzrok so spremembe v okolju (pomanjkanje hrane, podnebne spremembe, pesticidi, bolezni …), ki smo jih povzročili ljudje, piše v brošuri Pomen opraševalcev za kmetijstvo Danilo Bevk z Nacionalnega inštituta za biologijo.
Od opraševanja žuželk je vsaj deloma odvisnih približno 80 odstotkov kmetijskih in divjih rastlin. Vrednost opraševanja žuželk za slovensko kmetijstvo je ocenjena na 120 milijonov evrov na leto. Pri nas je najbolj znana opraševalka kranjska čebela, vendar še zdaleč ne opravi vsega dela. Vsaj polovico opraševanja v kmetijstvu opravijo divji opraševalci, v naravi pa je njihov delež še večji: oprašujejo divje čebele (čmrlji, čebele samotarke) in muhe trepetavke, pa tudi druge žuželke (metulji, nekateri hrošči in ose). V Sloveniji živi več kot 570 vrst divjih čebel (od tega 35 vrst čmrljev), okrog 300 vrst muh trepetavk, 3000 vrst nočnih in skoraj 200 vrst dnevnih metuljev.
Brez pestrosti opraševalcev ni prehranske varnosti, v brošuri poudarja Bevk. Divji opraševalci so pogosto bolj učinkoviti kot medonosna čebela. Ena čebela samotarka lahko opravi delo stotih medonosnih čebel; razlog za večjo učinkovitost je način prenašanja cvetnega prahu. Čmrlji pa so koristni v slabem vremenu, ko medonosna čebela ni dejavna; takšno vreme je v obdobju cvetenja sadnega drevja zelo pogosto. So tudi zelo hitri, v enakem času obiščejo dva- do štirikrat toliko cvetov kot medonosna čebela. Poleg tega cvet stresejo, kar še izboljša opraševanje, pri nekaterih rastlinah, na primer paradižniku in ameriški borovnici, pa je za dobro oprašitev to nujno.
Nacionalni inštitut za biologijo je vodilna slovenska institucija na področju raziskav pestrosti opraševalcev in pomena opraševalcev za kmetijstvo. Aprila se je začel triletni mednarodni projekt SafeAgroBee, v okviru katerega bodo ocenjevali prispevek medonosne čebele in divjih opraševalcev pri opraševanju kmetijskih rastlin, sodelovali pa bodo tudi pri prenosu znanja v prakso.
Na inštitutu raziskujejo tudi dejavnost opraševalcev v sadovnjakih. Pridobljeni podatki bodo pomagali pri pripravi navodil za uporabo pesticidov, da bo vpliv na opraševalce čim manjši. Trenutno so navodila prilagojena le dejavnosti medonosne čebele, ne pa tudi čmrljem, ki so dejavni tudi zgodaj zjutraj in pozno zvečer.
Lani so na inštitutu začeli izvajati pilotni monitoring divjih čebel na 50 vzorčnih mestih v Notranjskem regijskem parku, na Ljubljanskem barju, na Kranjsko-Sorškem polju, na Celjskem in v Ljubljani. Projekt bo povečal poznavanje stanja populacij opraševalcev pri nas, ki je nujno za ustrezno ukrepanje in spremljanje učinkovitosti ukrepov.
Pozornost namenjajo tudi prenosu znanja v prakso. V projektu Sadjarji za opraševalce in opraševalci za sadjarje sadjarje učijo, kako upravljati s sadovnjaki, da se bo v njih povečalo število opraševalcev.
Letos je divjim opraševalcem zaradi mokrega in hladnega vremena še posebej težko, saj je manj hrane. Medtem ko za medonosno čebelo čebelarji skrbijo s krmljenjem, so divji opraševalci zaradi načina življenja prepuščeni samim sebi.
Znanstveniki zadnja desetletja opažajo hitro upadanje njihovega števila, zato je ponekod v svetu že ogrožena kmetijska pridelava. V Evropi grozi izumrtje četrtini vrst čmrljev, pri polovici vrst pa velikost populacij upada. Vzrok so spremembe v okolju (pomanjkanje hrane, podnebne spremembe, pesticidi, bolezni …), ki smo jih povzročili ljudje, piše v brošuri Pomen opraševalcev za kmetijstvo Danilo Bevk z Nacionalnega inštituta za biologijo.
Brez pestrosti opraševalcev ni prehranske varnosti
Od opraševanja žuželk je vsaj deloma odvisnih približno 80 odstotkov kmetijskih in divjih rastlin. Vrednost opraševanja žuželk za slovensko kmetijstvo je ocenjena na 120 milijonov evrov na leto. Pri nas je najbolj znana opraševalka kranjska čebela, vendar še zdaleč ne opravi vsega dela. Vsaj polovico opraševanja v kmetijstvu opravijo divji opraševalci, v naravi pa je njihov delež še večji: oprašujejo divje čebele (čmrlji, čebele samotarke) in muhe trepetavke, pa tudi druge žuželke (metulji, nekateri hrošči in ose). V Sloveniji živi več kot 570 vrst divjih čebel (od tega 35 vrst čmrljev), okrog 300 vrst muh trepetavk, 3000 vrst nočnih in skoraj 200 vrst dnevnih metuljev.
Brez pestrosti opraševalcev ni prehranske varnosti, v brošuri poudarja Bevk. Divji opraševalci so pogosto bolj učinkoviti kot medonosna čebela. Ena čebela samotarka lahko opravi delo stotih medonosnih čebel; razlog za večjo učinkovitost je način prenašanja cvetnega prahu. Čmrlji pa so koristni v slabem vremenu, ko medonosna čebela ni dejavna; takšno vreme je v obdobju cvetenja sadnega drevja zelo pogosto. So tudi zelo hitri, v enakem času obiščejo dva- do štirikrat toliko cvetov kot medonosna čebela. Poleg tega cvet stresejo, kar še izboljša opraševanje, pri nekaterih rastlinah, na primer paradižniku in ameriški borovnici, pa je za dobro oprašitev to nujno.
ekološko čebeljarjenje
Pilotni monitoring divjih čebel
Nacionalni inštitut za biologijo je vodilna slovenska institucija na področju raziskav pestrosti opraševalcev in pomena opraševalcev za kmetijstvo. Aprila se je začel triletni mednarodni projekt SafeAgroBee, v okviru katerega bodo ocenjevali prispevek medonosne čebele in divjih opraševalcev pri opraševanju kmetijskih rastlin, sodelovali pa bodo tudi pri prenosu znanja v prakso.
Na inštitutu raziskujejo tudi dejavnost opraševalcev v sadovnjakih. Pridobljeni podatki bodo pomagali pri pripravi navodil za uporabo pesticidov, da bo vpliv na opraševalce čim manjši. Trenutno so navodila prilagojena le dejavnosti medonosne čebele, ne pa tudi čmrljem, ki so dejavni tudi zgodaj zjutraj in pozno zvečer.
Lani so na inštitutu začeli izvajati pilotni monitoring divjih čebel na 50 vzorčnih mestih v Notranjskem regijskem parku, na Ljubljanskem barju, na Kranjsko-Sorškem polju, na Celjskem in v Ljubljani. Projekt bo povečal poznavanje stanja populacij opraševalcev pri nas, ki je nujno za ustrezno ukrepanje in spremljanje učinkovitosti ukrepov.
Pozornost namenjajo tudi prenosu znanja v prakso. V projektu Sadjarji za opraševalce in opraševalci za sadjarje sadjarje učijo, kako upravljati s sadovnjaki, da se bo v njih povečalo število opraševalcev.
