Skrb za 57 postojnskih »zmajčkov«
»Na odloženo jajce je opozoril 13-letnik, ki je bil na šolski ekskurziji in si je ogledoval vivarij s človeškimi ribicami,« pripoveduje Marjan Batagelj, predsednik upravnega odbora Postojnske jame. Potem ko so se leta 2016 v vivariju – pred očmi javnosti - izvalili prvi »zmajčki«, mladički človeške ribice, se je ta izjemen dogodek spet ponovil lani. Trenutno v Postojnski jami skrbijo za 57 »zmajčkov«, pri čemer so tisti, ki so danes stari že šest let, dosegli skorajda dolžino odraslih osebkov, in merijo od 16 do 18 centimetrov.
»Sprva smo menili, da se tak dogodek lahko pripeti kvečjemu na nekaj desetletij, a smo videli, da to ne drži. Tako bomo za mladičke, ki pridno rastejo, potrebovali vse večje akvarije in zamislili smo si projekt Protect proteus, v okviru katerega bo mogoče namensko prispevati za zagotovitev optimalnega življenjskega okolja za mladičke človeških ribic, njihovo preučevanje in ozaveščanje o pomenu te zavarovane živalske vrste,« je poudaril. Prispevati bo mogoče v obliki donacij ali z nakupom posebnih zapestnic (po 9,90 evra), z motivom tega edinstvenega bitja, ki prebiva le v podzemlju Dinarskega krasa. Slednji prekriva 43 odstotkov Slovenije in prav tu je naš največji zalogovnik vode. »S tem projektom obenem ozaveščamo o posebnostih in pomenu človeške ribice ter pomembnosti ohranjanja čistega okolja in pitne vode,« je poudaril Batagelj.
Samička je jajčeca sproti jedla
V Postojnski jami so pod Batageljevim vodstvom prvič opazili jajčeca leta 2014, a se zaradi neznanja iz njih niso izvalili mladički. Dve leti pozneje se je dogodek ponovil in preživelo je 21 mladičkov, lani pa sta jajčeca odložili še dve samički, najprej se je iz prvega izvalilo kar 32 »zmajčkov«, iz drugega pa štirje. Zadnje leglo pa je bilo posebno v tem, da so opazili brejo samico, ki so jo preselili na novo lokacijo in opazovali, kaj se bo dogajalo z jajčeci. »Po selitvi je najprej nehala odlagati jajca, po daljšem obdobju pa jih je spet začela, vendar jih je sproti jedla – ostala so samo štiri, iz katerih se je izlegel naraščaj,« je razložil. Za mladičke skrbi posebna ekipa – vodja Katja Dolenc Batagelj ter »hišna« biologa Katarina Kanduč in Primož Gnezda.
»Razvoj spremljamo 24 ur na dan, sedem dni v tednu skozi vse leto. Imamo že na deset tisoče ur posnetkov in človeškim ribicam smo namenili samostojni strežnik,« omeni Batagelj. »Te živalice, ki vse življenje ohranjajo videz ličinke, so večno mlade, lepe, privlačne in skrivnostne,« izpostavi.
Človeška ribica je garant čistega okolja
Bategelj tudi opozori, da skrb za podzemlje - za ohranitev človeške ribice - ni dovolj. Ni namreč vseeno, kaj se dogaja na zemeljski površini. Sam je nedavno naredil posnetek zlivanja gnojnice po kmetijskih površinah, ki se zaradi poroznih kraških tal izteka v podtalne vode in nato v jamski svet. Po njegovih besedah so evropski okoljevarstveni predpisi preohlapni, saj izhajajo iz nemške ali francoske realnosti, kjer so tla povsem drugačna kot na Krasu. »Naš namen je, da Evropsko unijo, tudi preko projekta Protect proteus na to opozorimo,« je odločen.
»Dokler je človeška ribica prisotna v svojem okolju, je to znak, da sistem stoji, ko je ne bo več, pa bo že zdavnaj prepozno. Takrat bo prepozno tudi za pitno vodo,« izpostavi strokovnjak za človeško ribico,« izpostavi strokovnjak za človeško ribico Rok Kostanjšek z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. »Izjemno dobro sodelujemo s Postojnsko jamo in z njihovo pomočjo smo prišli do dragocenega materiala za raziskave. Med drugim smo lahko spremljali, kako je človeški ribici, imenovani Viktor, ki mu je drug samček odgriznil nogico, nova zrasla nazaj,« je omenila njegova kolegica Lilijana Bizjak Mali. Postojnska jama in Biotehniška fakulteta, ki sta sklenili sporazum o partnerstvu, v prihodnje načrtujeta tudi sodelovanje pri pridobivanju evropskih projektov.
