V nadaljevanju preberite:

Dneva, ko je bil okupator premagan, ne smemo pozabiti. O trpljenju ljudi, ukradenih otrok, duševnih bolnikov, ki so jih, ker ničesar niso mogli dati rajhu, umorili, je treba govoriti vsaj na obletnico. Vsako leto znova. Tudi zato, ker se vse to, o čemer smo se učili, brali, poslušali pričevanja, kot grozljiv spomin vrača v resničnost. Čeprav se več kot očitno ničesar ne naučimo, dr. Tonček Kregar pravi, da ne smemo dvigniti rok.

»Po 80 letih mislim, da je res že zadnji čas, da s pieteto pristopimo do vseh žrtev druge svetovne vojne, da končno zagotovimo dostojen pokop vseh mrtvih. To je nujnost in odgovornost vsake sodobne, demokratične in civilizirane družbe, na kar se sklicujemo, da smo. Obenem pa nobena sodobna, samozavestna družba ali država svojih borcev za svobodo in narodni obstoj, upornikov proti okupatorju, ljudi, ki so žrtvovali največ, ne demonizira, ne omalovažuje in jih ne meče v isti koš z ovaduhi, izdajalci in kolaboranti.«

V intervjuju tudi o pomenu ohranjaja zgodovinskega spomina in o tem, kaj lahko sami naredimo za boljši svet.