Berlin, Bruselj in Moskva v ciprskem pokru

Berlin – Demonstranti v še eni južnoevropski državi na obraz nemške kanclerke rišejo­ hitlerjanske brke ter Angelo­ Merkel oblačijo v nacistično uniformo. V Berlinu so zaradi dogodkov na Cipru zaskrbljeni, a ne le zato, ker menijo, da se jim godi krivica.

V Nemčiji ponavljajo, da je krizno obdavčenje vseh, tudi najmanjših bančnih vlog predlagala ciprska vlada. Sami so bolj soglašali s predlogom voditeljice IMF Christine Lagarde, naj pošteno, med tridesetimi in štiridesetimi odstotki, obdavčijo davčne vloge nad sto tisoč evri. Verjamejo namreč, da mora država, ki je doslej v svoje banke lahkomiselno vabila dvomljiv tuji denar, zdaj tega povabiti k blagajni. Prav zato nemški finančni minister Wolfgang Schäuble ni pristal, da bi jo ciprska vlada odnesla s krčenjem državnega sektorja, višanjem davkov, privatizacijami in drugimi protikriznimi ukrepi, ki jih poznajo že Grki, Irci, Portugalci in Španci.

Ciper se vse bolj pridružuje tistim južnoevropskim državam, ki za vse tegobe območja evra dolžijo Nemčijo. Dolgoletni italijanski premier Silvio Berlusconi je tudi z obsojanjem »četrtega rajha« na nedavnih volitvah pristal na drugem mestu. Po vsej južni Evropi obsojajo nemške zahteve po varčevanju, četudi zato, ker se ne morejo več financirati na finančnih trgih, hkrati od njih zahtevajo denar. »Pištolo so nam pritisnili na prsi. Sprašujem se, kaj bi bilo, če bi po drugi svetovni vojni mi tako ravnali z njimi,« najbolj bran nemški časopis Bild navaja zaupnika ciprskega predsednika Anastasiadesa. »Merkel, nacistični denar je bolj krvav od kakršnega koli pranja denarja,« so lahko tudi nemški bralci in gledalci brali na panojih demonstrantov.

Večni grešni kozel

V Nemčiji so vse bolj ogorčeni. Ne le da bodo jamčili za tretjino morebitnih novih posojil za Ciper, zdaj so postali tudi grešni kozel v državi, ki se je po njihovem prepričanju z nevzdržnim vzorcem razvoja sama spravila v težave. Otoške države konec koncev ni nihče silil, naj sedemdeset odstotkov svojih gospodarskih dejavnosti pridobiva s premalo reguliranim bančnim sektorjem, poudarjajo komentatorji.­ Lani so ruski državljani na Ciper »investirali« 120 milijard evrov in še večjo vsoto nakazali nazaj domov, kar je sedemkrat več od komaj 17 milijard evrov vrednega bruto domačega proizvoda.

Ciper je po prepričanju mnogih najpomembnejša evropska pralnica umazanega denarja. Naj za ta denar jamčijo le nemški davkoplačevalci? Med tistimi, ki zatrjujejo, da ciprski izstop ne bi prizadel območja evra, je tudi prvak vladnih liberalcev Rainer Brüderle. Tudi užaljena Nemčija, ki je poleg tega sredi predvolilne kampanje, dobro ve, da ciprsko vodstvo išče pomoč tudi v Rusiji, ki je državi že leta 2011 pomagala z 2,5-milijardnim posojilom.

Slišati je, da Moskva v zameno za nadaljnjo pomoč zahteva pravice do domnevno bogatih nahajališč zemeljskega plina v morju okrog otoka, in bati se je, da bi si s tem Rusija še utrdila energetsko prevlado v Evropi. Nemški komentatorji domnevajo, da je ciprska vlada predlog IMF za štiridesetodstotno obdavčitev najbogatejših bančnih strank zavrnila zato, ker se ni hotela zameriti Rusiji.

»Cipr-idioti!« je Bild z mastnim naslovom ocenil odločitev Ciprčanov, da bodo raje tvegali stoodstotne bančne izgube kot od šest- do desetodstotne. A tudi v Nemčiji si vsi ne upajo zatrjevati, da položaj ni nevarnejši, kot je videti, tudi zaradi energetike. Ob morebitnem izstopu iz skupne evropske valute bi moral Ciper po sedanjih pravilih zapustiti tudi Evropsko unijo, turška zasedba severnega dela otoka pa bi morda preprečila hitro vrnitev v Unijo. Če bi se ob turških plinskih zahtevah zaostrili prepiri za domnevno fosilno bogastvo v vzhodnem Sredozemskem morju, bi si v Uniji morda celo očitali, da so svojo članico pustili na cedilu.

Medtem ko tudi največji svetovni vlagatelj v obveznice Pimco že zmanjšuje evrske naložbe in vse bolj dvomi o statusu evra kot rezervne svetovne valute, poskuša nemška kanclerka Angela Merkel ohraniti mirno kri. »Videli bomo, kaj bo Ciper predlagal trojki,« je povedala v Berlinu. »Ciper je naš partner v območju evra, zato smo obvezani k iskanju skupne rešitve.« Poročajo, da je ciprska pravoslavna cerkev državi že ponudila svoje premoženje, nadškof Hrisostomos pa je v skrajni sili tudi za izstop iz evra, saj je reševalni paket zanj navadna nizkotnost.

Nemški finančni minister Wolf­gang Schäuble ponovno poudarja, da so za krizo odgovorni izključno Ciprčani in zaradi gigantskih finančnih potreb ter majhnega gospodarskega ozadja še naprej verjame, da morajo tudi sami prispevati k njenemu reševanju. Schäuble dvomi o tem, da bodo največje ciprske banke v četrtek lahko odprle svoja vrata, ob govoricah o nevarnosti za območje evra pa nemški finančni minister verjame, da je evro danes stabilnejši kot prej.

Že mogoče, a tudi v Nemčiji je slišati ostre kritike zaradi pristanka na protikrizni davek za bančne varčevalce z manj kot sto tisoč evri vlog. Tudi nemški varčevalci se še predobro spomnijo kanclerkine obljube iz leta 2008, da so bančne vloge varne. Ciprski del evrske krize zdaj dokazuje, da so takšne le, če lahko zanje jamčijo lastne države. Tuji reševalci so veliko ostrejši, še posebej, če verjamejo, da se za bančnimi posli držav v krizi skriva veliko nepravilnosti, zlobneži pa bi dodali, da tudi, če gre za države z majhno težo v Uniji. Ciper ima le 1,1 milijona prebivalcev ter ustvarja le 0,2 odstotka gospodarskih dejavnosti v območju evra.