Ruski satelit in del kitajske rakete vendarle nista trčila
Na našo srečo se nad našimi glavami ni zgodila »prometna« nesreča. Problematika vesoljskih smeti ostaja velika, stanje se le še poslabšuje.
Odpri galerijo
Geostacionarna orbita FOTO: ESA/ID&Sense/ONiRiXEL
Ne le na Zemlji, smeti so problem tudi v vesolju. Od oktobra 1957 v Zemeljske orbite pošiljamo najrazličnejša plovila, v zadnjih nekaj mesecih še toliko več, ko se postavljajo velike mreže internetnih satelitov. Za določene kose je poskrbela gravitacija, a premnogo koščkov ostaja v orbitah in ti predstavljajo potencialno nevarnost.
Že več primerov je bilo, ko so tako imenovane vesoljske smeti trčile in nastalo je še več manjših koščkov, velesile so se jezile nad državami (Kitajsko in Indijo), ki so namerno razstreljevale odslužene vesoljske objekte in podobno. Pred kratkim se je morala že tretjič letos kosu umakniti Mednarodna vesoljska postaja. Ekipa ni bila v nevarnosti, a v orbitah so hitrosti kroženja zelo velike in že majhni delci lahko naredijo veliko škode občutljivim sestavnim delom satelitov in postaje.
Tuji mediji poročajo, da sta bila pokvarjeni ruski satelit Kosmos 2004 (tudi Parus 64 – satelit je bil del mreže sovjetskih oziroma ruskih komunikacijskih in navigacijskih satelitov) in del kitajske rakete ChangZheng blizu trčenja. Iz podjetja LeoLabs, ki spremlja dogajanje v orbiti, so sporočili, da bi bila lahko objekta oddaljena le vsega 25 metrov drug od drugega (plus minus 18 metrov), a danes ponoči se je dogajanje nad Južnim Atlantskim oceanom izšlo brez posledic za človeštvo. Kalifornijsko podjetje je sporočilo, da sta se objekta najbolj približala ob 2.56 po srednjeevropskem času okoli 991 kilometrov nad obalo Antarktike. Druga podjetja so izračunala manjše možnosti za trčenje, ki pa bi bilo vsekakor precej katastrofalno.
Mrtvi ruski satelit in kos rakete imata skupaj maso 2800 kilogramov in relativno hitrost 14,66 kilometra na sekundo (okoli 52.800 kilometrov na uro), kar pomeni, da bi se ob stiku sprostil ogromen oblak delcev. Ker bi trčila na višini skoraj tisoč kilometrov, bi ostali tam kar nekaj časa (gravitacijske sile so tam šibke in bi trajalo, da bi jih potegnilo v orbito). To pa pomeni, da bi zaradi delcev marsikoga, ki ima v tej orbiti delujoč satelit, močno bolela glava. Astronom Jonathan McDowell iz centra za astrofiziko Harvard-Smithsonian je tvitnil, da bi se ob tej masi in hitrosti trčenja sprostilo energije kot pri detonaciji 14 ton TNT. Dodal je, da bi se ob trčenju število vesoljskih smeti v nizkozemeljski orbiti povečalo za od deset do dvajset odstotkov.
Evropska vesoljska agencija navaja, da je okoli Zemlje okoli 34.000 delov, večjih od deset centimetrov, ki so plod človeškega dela. Številke se po tabeli delcev po velikosti le še večajo. Od enega do desetih centimetrov je v orbitah okoli 900.000 delcev in kar 128 milijonov delcev, velikih od enega milimetra do enega centimetra.
Pri Esi so pojasnili, da se je v zadnjih dveh desetletjih v povprečju vsako leto zgodilo 12 naključnih fragmentacij. To pomeni, da se je v trčenju ali eksploziji povečalo število vesoljskih smeti.
Problem se zaradi zgoščevanja satelitov ne bo rešil sam od sebe po naravni poti in delujoči sateliti so v vse večji nevarnosti. Pri evropskem uradu za vesoljske smeti so pred kratkim v poročilu opozorili, da so ukrepi nujni.
»Največji doprinos k številu smeti so eksplozije v orbiti, ki so posledica ne povsem porabljenega goriva na plovilih in raketah. Kljub ukrepom v zadnjih letih teh dogodkov ni nič manj. Se pa trendi odstranjevanja plovil po koncu odprav izboljšujejo, a počasi,« je pojasnil vodja programa za varnost v vesolju pri Esi Holger Krag. Upravljavci satelitov morajo namreč predvideti, kaj se bo zgodilo z njihovim plovilom po tem, ko bo prenehal delovati.
V nizkozemeljski orbiti to rešujejo predvsem tako, da satelit počasi tone in dokončno potone v atmosfero in izgori, v geostacionarni orbiti (35.586–35.986 kilometrov) pa obstaja tako imenovana pokopališka orbita, kamor se utirijo po koncu delovanja. Vse več je tudi idej, kako bi lahko smeti polovili ali pa jih celo popravili.
Pri Esi še ugotavljajo, da sicer ne sledijo vsi sateliti mednarodnim smernicam, a so igralci v vesoljskem segmentu vse bolj disciplinirani.
Nihče si namreč ne želi verižne reakcije, ko bi bila ena orbita tako zelo polna in bi se ustvarilo toliko smeti, da ne bi več mogli obvladati vseh trkov. V tem primeru bi bila orbita za človeštvo namreč izgubljena.
Že več primerov je bilo, ko so tako imenovane vesoljske smeti trčile in nastalo je še več manjših koščkov, velesile so se jezile nad državami (Kitajsko in Indijo), ki so namerno razstreljevale odslužene vesoljske objekte in podobno. Pred kratkim se je morala že tretjič letos kosu umakniti Mednarodna vesoljska postaja. Ekipa ni bila v nevarnosti, a v orbitah so hitrosti kroženja zelo velike in že majhni delci lahko naredijo veliko škode občutljivim sestavnim delom satelitov in postaje.
Tuji mediji poročajo, da sta bila pokvarjeni ruski satelit Kosmos 2004 (tudi Parus 64 – satelit je bil del mreže sovjetskih oziroma ruskih komunikacijskih in navigacijskih satelitov) in del kitajske rakete ChangZheng blizu trčenja. Iz podjetja LeoLabs, ki spremlja dogajanje v orbiti, so sporočili, da bi bila lahko objekta oddaljena le vsega 25 metrov drug od drugega (plus minus 18 metrov), a danes ponoči se je dogajanje nad Južnim Atlantskim oceanom izšlo brez posledic za človeštvo. Kalifornijsko podjetje je sporočilo, da sta se objekta najbolj približala ob 2.56 po srednjeevropskem času okoli 991 kilometrov nad obalo Antarktike. Druga podjetja so izračunala manjše možnosti za trčenje, ki pa bi bilo vsekakor precej katastrofalno.
Mrtvi ruski satelit in kos rakete imata skupaj maso 2800 kilogramov in relativno hitrost 14,66 kilometra na sekundo (okoli 52.800 kilometrov na uro), kar pomeni, da bi se ob stiku sprostil ogromen oblak delcev. Ker bi trčila na višini skoraj tisoč kilometrov, bi ostali tam kar nekaj časa (gravitacijske sile so tam šibke in bi trajalo, da bi jih potegnilo v orbito). To pa pomeni, da bi zaradi delcev marsikoga, ki ima v tej orbiti delujoč satelit, močno bolela glava. Astronom Jonathan McDowell iz centra za astrofiziko Harvard-Smithsonian je tvitnil, da bi se ob tej masi in hitrosti trčenja sprostilo energije kot pri detonaciji 14 ton TNT. Dodal je, da bi se ob trčenju število vesoljskih smeti v nizkozemeljski orbiti povečalo za od deset do dvajset odstotkov.
Evropska vesoljska agencija navaja, da je okoli Zemlje okoli 34.000 delov, večjih od deset centimetrov, ki so plod človeškega dela. Številke se po tabeli delcev po velikosti le še večajo. Od enega do desetih centimetrov je v orbitah okoli 900.000 delcev in kar 128 milijonov delcev, velikih od enega milimetra do enega centimetra.
Pri Esi so pojasnili, da se je v zadnjih dveh desetletjih v povprečju vsako leto zgodilo 12 naključnih fragmentacij. To pomeni, da se je v trčenju ali eksploziji povečalo število vesoljskih smeti.
Problem se zaradi zgoščevanja satelitov ne bo rešil sam od sebe po naravni poti in delujoči sateliti so v vse večji nevarnosti. Pri evropskem uradu za vesoljske smeti so pred kratkim v poročilu opozorili, da so ukrepi nujni.
»Največji doprinos k številu smeti so eksplozije v orbiti, ki so posledica ne povsem porabljenega goriva na plovilih in raketah. Kljub ukrepom v zadnjih letih teh dogodkov ni nič manj. Se pa trendi odstranjevanja plovil po koncu odprav izboljšujejo, a počasi,« je pojasnil vodja programa za varnost v vesolju pri Esi Holger Krag. Upravljavci satelitov morajo namreč predvideti, kaj se bo zgodilo z njihovim plovilom po tem, ko bo prenehal delovati.
V nizkozemeljski orbiti to rešujejo predvsem tako, da satelit počasi tone in dokončno potone v atmosfero in izgori, v geostacionarni orbiti (35.586–35.986 kilometrov) pa obstaja tako imenovana pokopališka orbita, kamor se utirijo po koncu delovanja. Vse več je tudi idej, kako bi lahko smeti polovili ali pa jih celo popravili.
Pri Esi še ugotavljajo, da sicer ne sledijo vsi sateliti mednarodnim smernicam, a so igralci v vesoljskem segmentu vse bolj disciplinirani.
Nihče si namreč ne želi verižne reakcije, ko bi bila ena orbita tako zelo polna in bi se ustvarilo toliko smeti, da ne bi več mogli obvladati vseh trkov. V tem primeru bi bila orbita za človeštvo namreč izgubljena.
