Satelit, ki je videl otroško vesolje
V rubriki Kje so naše ladje o satelitu Cobe, ki je preučeval prasevanje.
Odpri galerijo
FOTO: Nasa
Satelitski raziskovalec prasevanja ali skrajšano COBE (tudi Explorer 66) je bil kozmološki satelit, ki je deloval od leta 1989 do 1993 in v tem času revolucionarno spremenil razumevanje zgodnjega vesolja.
Posredoval je namreč podatke o najstarejšem sevanju v vesolju, to je prasevanju ali kozmičnem mikrovalovnem sevanju ozadja, in tako potrdil napovedi, ki so jih dale teorije o velikem poku, ter s tem tudi teorijo, kako se je rodilo naše vesolje. Kot so zapisali pri Nasi, je satelit naredil tudi prvo fotografijo vesolja, ko je bilo to še »dojenček«.
Prasevanje sta odkrila leta 1965 Arno Penzias in Robert Wilson in za odkritje leta 1987 dobila Nobelovo nagrado za fiziko. Gre za elektromagnetno valovanje, kakršno bi pri temperaturi 2,7 stopinje nad absolutno ničlo sevalo črno telo. Izvira iz časa, ko je bilo vesolje staro okoli 379.000 let. Zdaj je staro 13,8 milijarde let.
Glavni namen satelita je bil, da opravi natančne meritve sevanja in ugotovi, ali je prasevanje sevanje črnega telesa in koliko je sevanje enakomerno. Meril je sevanje v več valovnih dolžinah in temperaturo na deset milijonink stopinje natančno. Merjenja so leta 1992 podprla napoved teorije prapoka o skoraj popolnem spektru absolutno črnega telesa in napoved anizotropij ali neenakomernosti. COBE je v sevanju razkril zelo majhne neenakomernosti. Za te ugotovitve sta si John C. Mather iz Nasinega centra Goddard, kjer so tudi izdelali satelit, in George F. Smoot s kalifornijske univerze Berkeley razdelila Nobelovo nagrado leta 2006. Ekipa satelita COBE je leta 2006 dobila tudi Gruberjevo nagrado za kozmologijo.
Satelit je bil opremljen s tremi instrumenti: spektrofotometrom v daljnem infrardečem spektru (FIRAS), ki je primerjal spekter prasevanja z absolutnim črnim telesom, diferencialnim mikrovalovnim radiometrom (DMR), da je mapiral kozmično sevanje, in difuznim infrardečim eksperimentom ozadja (DIRBE), ki je iskal kozmično sevanje ozadja. Pomembna dela satelita sta bila tudi Dewarjeva posoda za utekočinjen helij, da sta bila FIRAS in DIRBE super ohlajena, in ščit, ki je instrumente varoval pred neposredno sončno svetlobo in sevanjem, ki ga oddaja Zemlja.
Cobeju sta nato sledila še bolj natančna satelita, Nasin WMAP in Esin Planck.S. S.
Posredoval je namreč podatke o najstarejšem sevanju v vesolju, to je prasevanju ali kozmičnem mikrovalovnem sevanju ozadja, in tako potrdil napovedi, ki so jih dale teorije o velikem poku, ter s tem tudi teorijo, kako se je rodilo naše vesolje. Kot so zapisali pri Nasi, je satelit naredil tudi prvo fotografijo vesolja, ko je bilo to še »dojenček«.
Izstrelitev: 18. novembra 1989
Masa: 1408 kg
Moč: 542 W
Orbita: ~ 900 km
Konec odprave: 23. december 1993
Stroški odprave: 160 milijonov dolarjev
Masa: 1408 kg
Moč: 542 W
Orbita: ~ 900 km
Konec odprave: 23. december 1993
Stroški odprave: 160 milijonov dolarjev
Prasevanje sta odkrila leta 1965 Arno Penzias in Robert Wilson in za odkritje leta 1987 dobila Nobelovo nagrado za fiziko. Gre za elektromagnetno valovanje, kakršno bi pri temperaturi 2,7 stopinje nad absolutno ničlo sevalo črno telo. Izvira iz časa, ko je bilo vesolje staro okoli 379.000 let. Zdaj je staro 13,8 milijarde let.
Glavni namen satelita je bil, da opravi natančne meritve sevanja in ugotovi, ali je prasevanje sevanje črnega telesa in koliko je sevanje enakomerno. Meril je sevanje v več valovnih dolžinah in temperaturo na deset milijonink stopinje natančno. Merjenja so leta 1992 podprla napoved teorije prapoka o skoraj popolnem spektru absolutno črnega telesa in napoved anizotropij ali neenakomernosti. COBE je v sevanju razkril zelo majhne neenakomernosti. Za te ugotovitve sta si John C. Mather iz Nasinega centra Goddard, kjer so tudi izdelali satelit, in George F. Smoot s kalifornijske univerze Berkeley razdelila Nobelovo nagrado leta 2006. Ekipa satelita COBE je leta 2006 dobila tudi Gruberjevo nagrado za kozmologijo.
Satelit je bil opremljen s tremi instrumenti: spektrofotometrom v daljnem infrardečem spektru (FIRAS), ki je primerjal spekter prasevanja z absolutnim črnim telesom, diferencialnim mikrovalovnim radiometrom (DMR), da je mapiral kozmično sevanje, in difuznim infrardečim eksperimentom ozadja (DIRBE), ki je iskal kozmično sevanje ozadja. Pomembna dela satelita sta bila tudi Dewarjeva posoda za utekočinjen helij, da sta bila FIRAS in DIRBE super ohlajena, in ščit, ki je instrumente varoval pred neposredno sončno svetlobo in sevanjem, ki ga oddaja Zemlja.
Cobeju sta nato sledila še bolj natančna satelita, Nasin WMAP in Esin Planck.S. S.
