Ladislav Lipič ostro: O pravičnosti v Sloveniji ne moremo govoriti
Na virtualni proslavi ob Dnevu samostojnosti in enotnosti, v Murski Soboti, ostro spregovoril generalmajor Ladislav Lipič.
Odpri galerijo
Na virtualni proslavi ob Dnevu samostojnosti in enotnosti, v Murski Soboti, ostro spregovoril generalmajor Ladislav Lipič. FOTO: Oste Bakal
Mestna občina Murska Sobota je vsako leto v sodelovanju z Območnim odborom Zveze veteranov vojne za Slovenijo Murska Sobota in Policijskim veteranskim društvom Sever za Pomurje prirejala slovesnost ob dnevu samostojnosti in enotnosti na Trgu zmage v Murski Soboti.
Žal letos zaradi epidemije slovesnosti to n i bilo mogoče, zato pa je na praznični dan potekala virtualna proslava z nagovorom predsednika Zveze veteranov vojne za Slovenijo in časnega občana MO Murska Sobota, generalmajorja Ladislava Lipiča. Že pred tem je na virtualni proslavi, katero je povezovala lokalna novinarka Helena Vrbnjak, je slovensko himno-Prešernovo zdravljico zapela 18-letna pevka Katarina Šebök, sicer dijakinja ljutomerske gimnazije.
Generalmajor Lipič, je uvodoma izpostavil, kako je praznik namenjen dvema pomembnima vrednotama, enotnosti in zaupanju, ki sta bili pomembni tudi pred tridesetimi leti na takratnem plebiscitu. »Zaupanje v takratno oblast in celotno slovensko politiko je bilo veliko. Temu je prispevalo tudi zaupanje v zakonodajno, izvršilno in sodno vejo oblasti. Sporočila takrat so bila jasna in posredovana na umirjen in jasen način ter brez groženj. Vzpostavljeno je bilo popolno zaupanje, kar je imelo za posledico popolno enotnost slovenskega naroda. Tudi ta prijazni prednovoletni čas je lahko, kljub epidemiji korona virusa, tudi čas premišljevanj. Danes, tu pred spomenikom braniteljem slovenske državnosti gotovo tudi čas premišljevanj o naši slovenski samostojnosti in enotnosti, kajti današnji praznik je namenjen ravno omenjenima vrednotama, ki bi morali biti večni vrednoti, še posebej beseda enotnost, velikokrat izgovorjena, vendar zadnja leta premalokrat doživeta. Prostor ob spomeniku spomina na osamosvojitveno vojno nam ponuja razmislek o tistem času, ko so se dogajale zgodovinske politične in družbene spremembe. V minulih tridesetih letih smo imeli priložnost slišati in prebrati vse, kar se je dogajalo na političnem prizorišču pred plebiscitom o samostojnosti in enotnosti. Danes slišimo,da ta enotnost le ni bila tako veličastna, kot so nam govorili trideset let«, je uvodoma dejal Lipič.
Predsednik veteranov vojne za Slovenijo je spomnil, na 23. december 1990 in rezultate plebiscita, kjer je od 93,2 % udeleženih volivcev okoli 95% odgovorilo pritrdilno, kar je 88,5 % odstotkov vseh volivcev.
Spregovoril je tudi o poteku nadaljnjih dogajanj na podlagi plebiscitarne odločitve za samostojno državo, uzakonitvi Temeljne ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti RS ter Deklaraciji o neodvisnosti, s čem se je postavila formalni temelj slovenski samostojnosti in nato 26.junija, ko je bila samostojna država slovesno razglašena, s čimer so se končala pravno-formalna prizadevanja za njeno samostojnost. In istega dne že v dopoldanskem času se je začela vojna, v kateri je slovenski narod že drugič v 20. stoletju prijel za orožje in branil ter obranil svoj obstoj. Tako je bil ta zgodovinski lok, v katerem so sodelovale številne generacije Slovenk in Slovencev, sklenjen. Kaj je bilo tisto, kar je razen enotnosti bilo značilno za tisti čas?« se je spraševal Ladislav Lipič, ki je hkrati odgovoril: »Prav gotovo je bilo to zaupanje! Zaupanje v takratno oblast in v celotno slovensko politiko. Temu zaupanju je veliko prispevalo delovanje vseh treh vej oblasti-zakonodajna, izvršilna in sodna. Predstavniki oblasti so vsakodnevno informirali javnost o vsem tistem, kar je bilo potrebno javnosti vedeti. Sporočila so bila dovolj jasna, predvsem pa posredovana na primeren način-umirjeno, jasno in brez groženj! Tako oblast kot javnost smo se zavedali pomembnosti zgodovinskega trenutka in smo verjeli. Skratka, vzpostavljeno je bilo popolno zaupanje, kar je imelo za posledico enotnost naroda!«
Covid je letos onemogočil pogled v oči, stiske rok, objeme prijateljev, znancev, sosedov. Vzpostavili smo nekakšno »socialno distanco«, namesto potrebno fizično bližino, kakor da bi pozabili na rek, da je lepše slišati besedno zvezo, da je kozarec napol poln kot pa napol prazen. »Namesto, da bi nas nevarnost bolezni združevala, nas je očitno dokončno ločila in danes ne moremo govoriti ne o enotnosti in še manj o zaupanju. Vendar vsega ne pripisujmo epidemiji korona virusa. Vzroki, o katerih nočemo govoriti, so globlji in niso od letošnje pomladi. Začelo se je že pred desetletjem, ko se je začelo odmikanje od vladavine prava, pravne države ter govorjenje o krivosodju. Politična in strankarska politizacija je začela kazati znake nevzdržnosti, pa politični odločevalci kljub temu niso ukrepali, čeprav iz zgodovine vemo, da »če strpna družba predolgo tolerira nestrpneže, bodo ti prav zaradi takšnega popustljivega odnosa kasneje načrtno uničili temelje družbene tolerantnosti« (Karl Popper).
Uničevanje pravosodja, obrambne sposobnosti države, korupcija, pojav sovražnega govora, javno sežiganje knjige o prvem predsedniku republike, metanje granitnih kock v zgradbo demokracije, nasilne demonstracije in medijske manipulacije-to je naš vsakdan. Kakor da to ni dovolj, se pojavi rasistični eksces o iztrebljanju migrantskega plevela, ki da je po volji boga in skladno z nadvlado belega človeka. Poslušamo in čakamo, da takšno pisanje obsodijo najvišje politične in moralne avtoritete-predsednik države, vlade, slovenska cerkev, slovenska akademija znanosti in umetnosti... Pa nič, razen nekaj milih besed, ki postavljajo enačaj med povzročitelje in žrtve, med resnico in lažjo, med pravico in krivico, o pravičnosti pa v Sloveniji že dolgo ne moremo govoriti«, je bil oster govorec na proslavi v Murski Soboti.
Spregovoril je tudi o naši zunanje politični orientaciji, kar je prvovrstno politično vprašanje. Pred plebiscitom in tudi po njem smo poslušali napovedi, da bomo druga Švica. In glede na podedovano materialno podlago, ki so jo ustvarile pridne roke naših prednikov, smo verjeli! »Verjeli smo v prihodnost našega življenja v demokraciji, v družini uglednih demokratičnih držav. Veliko tega se je uresničilo, zato ne smemo dovoliti spremembo smeri našega razvoja, kajti za kaj takega mora oblast pridobiti soglasje slovenskega naroda in za to je potreben nov družbeni dogovor! Povejmo-živeti želimo v državi, katere bistvo je definirano v še vedno veljavni Ustavi RS! v državi. Tudi sami moramo, kot aktivni državljani, ponovno vložiti dodaten napor ter se vprašati, ali smo storili dovolj?
Navedel sem ustavo RS kot najvišji pravno-normativni in moralno-etični dokument, v kateri je zapisano, da ima v Sloveniji oblast ljudstvo, da je Cerkev ločena od države, da je RS pravna in socialna država in še marsikaj, kar bi moralo biti naše vodilo, spoštovano od slehernika. In pri ravnanju in uresničevanju zapisanega nosijo veliko odgovornost izvoljenci ljudstva-oblast in poslanci. Zato spoštujte zapisano v Ustavi in tako tudi ravnajte. Takrat boste naš vzgled in imeli boste naše zaupanje.«
Zaključil je, kako je kljub kritičnim besedam „optimist in prepričan sem, da bo naša Slovenija država, kakršno si njeni državljani in državljanke zaslužijo. In takšno je lahko naše Pomurje, saj ima bogat intelektualni potencial, ki bo gotovo pomagal ustvariti ustrezne rezultate. Pogled na preurejeno središče našega lepega in prijaznega mesta Murska Sobota nam v teh žalostnih korona časih daje novega upanja...«
Žal letos zaradi epidemije slovesnosti to n i bilo mogoče, zato pa je na praznični dan potekala virtualna proslava z nagovorom predsednika Zveze veteranov vojne za Slovenijo in časnega občana MO Murska Sobota, generalmajorja Ladislava Lipiča. Že pred tem je na virtualni proslavi, katero je povezovala lokalna novinarka Helena Vrbnjak, je slovensko himno-Prešernovo zdravljico zapela 18-letna pevka Katarina Šebök, sicer dijakinja ljutomerske gimnazije.
Generalmajor Lipič, je uvodoma izpostavil, kako je praznik namenjen dvema pomembnima vrednotama, enotnosti in zaupanju, ki sta bili pomembni tudi pred tridesetimi leti na takratnem plebiscitu. »Zaupanje v takratno oblast in celotno slovensko politiko je bilo veliko. Temu je prispevalo tudi zaupanje v zakonodajno, izvršilno in sodno vejo oblasti. Sporočila takrat so bila jasna in posredovana na umirjen in jasen način ter brez groženj. Vzpostavljeno je bilo popolno zaupanje, kar je imelo za posledico popolno enotnost slovenskega naroda. Tudi ta prijazni prednovoletni čas je lahko, kljub epidemiji korona virusa, tudi čas premišljevanj. Danes, tu pred spomenikom braniteljem slovenske državnosti gotovo tudi čas premišljevanj o naši slovenski samostojnosti in enotnosti, kajti današnji praznik je namenjen ravno omenjenima vrednotama, ki bi morali biti večni vrednoti, še posebej beseda enotnost, velikokrat izgovorjena, vendar zadnja leta premalokrat doživeta. Prostor ob spomeniku spomina na osamosvojitveno vojno nam ponuja razmislek o tistem času, ko so se dogajale zgodovinske politične in družbene spremembe. V minulih tridesetih letih smo imeli priložnost slišati in prebrati vse, kar se je dogajalo na političnem prizorišču pred plebiscitom o samostojnosti in enotnosti. Danes slišimo,da ta enotnost le ni bila tako veličastna, kot so nam govorili trideset let«, je uvodoma dejal Lipič.
Predsednik veteranov vojne za Slovenijo je spomnil, na 23. december 1990 in rezultate plebiscita, kjer je od 93,2 % udeleženih volivcev okoli 95% odgovorilo pritrdilno, kar je 88,5 % odstotkov vseh volivcev.
Spregovoril je tudi o poteku nadaljnjih dogajanj na podlagi plebiscitarne odločitve za samostojno državo, uzakonitvi Temeljne ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti RS ter Deklaraciji o neodvisnosti, s čem se je postavila formalni temelj slovenski samostojnosti in nato 26.junija, ko je bila samostojna država slovesno razglašena, s čimer so se končala pravno-formalna prizadevanja za njeno samostojnost. In istega dne že v dopoldanskem času se je začela vojna, v kateri je slovenski narod že drugič v 20. stoletju prijel za orožje in branil ter obranil svoj obstoj. Tako je bil ta zgodovinski lok, v katerem so sodelovale številne generacije Slovenk in Slovencev, sklenjen. Kaj je bilo tisto, kar je razen enotnosti bilo značilno za tisti čas?« se je spraševal Ladislav Lipič, ki je hkrati odgovoril: »Prav gotovo je bilo to zaupanje! Zaupanje v takratno oblast in v celotno slovensko politiko. Temu zaupanju je veliko prispevalo delovanje vseh treh vej oblasti-zakonodajna, izvršilna in sodna. Predstavniki oblasti so vsakodnevno informirali javnost o vsem tistem, kar je bilo potrebno javnosti vedeti. Sporočila so bila dovolj jasna, predvsem pa posredovana na primeren način-umirjeno, jasno in brez groženj! Tako oblast kot javnost smo se zavedali pomembnosti zgodovinskega trenutka in smo verjeli. Skratka, vzpostavljeno je bilo popolno zaupanje, kar je imelo za posledico enotnost naroda!«
Covid je letos onemogočil pogled v oči, stiske rok, objeme prijateljev, znancev, sosedov. Vzpostavili smo nekakšno »socialno distanco«, namesto potrebno fizično bližino, kakor da bi pozabili na rek, da je lepše slišati besedno zvezo, da je kozarec napol poln kot pa napol prazen. »Namesto, da bi nas nevarnost bolezni združevala, nas je očitno dokončno ločila in danes ne moremo govoriti ne o enotnosti in še manj o zaupanju. Vendar vsega ne pripisujmo epidemiji korona virusa. Vzroki, o katerih nočemo govoriti, so globlji in niso od letošnje pomladi. Začelo se je že pred desetletjem, ko se je začelo odmikanje od vladavine prava, pravne države ter govorjenje o krivosodju. Politična in strankarska politizacija je začela kazati znake nevzdržnosti, pa politični odločevalci kljub temu niso ukrepali, čeprav iz zgodovine vemo, da »če strpna družba predolgo tolerira nestrpneže, bodo ti prav zaradi takšnega popustljivega odnosa kasneje načrtno uničili temelje družbene tolerantnosti« (Karl Popper).
Uničevanje pravosodja, obrambne sposobnosti države, korupcija, pojav sovražnega govora, javno sežiganje knjige o prvem predsedniku republike, metanje granitnih kock v zgradbo demokracije, nasilne demonstracije in medijske manipulacije-to je naš vsakdan. Kakor da to ni dovolj, se pojavi rasistični eksces o iztrebljanju migrantskega plevela, ki da je po volji boga in skladno z nadvlado belega človeka. Poslušamo in čakamo, da takšno pisanje obsodijo najvišje politične in moralne avtoritete-predsednik države, vlade, slovenska cerkev, slovenska akademija znanosti in umetnosti... Pa nič, razen nekaj milih besed, ki postavljajo enačaj med povzročitelje in žrtve, med resnico in lažjo, med pravico in krivico, o pravičnosti pa v Sloveniji že dolgo ne moremo govoriti«, je bil oster govorec na proslavi v Murski Soboti.
Spregovoril je tudi o naši zunanje politični orientaciji, kar je prvovrstno politično vprašanje. Pred plebiscitom in tudi po njem smo poslušali napovedi, da bomo druga Švica. In glede na podedovano materialno podlago, ki so jo ustvarile pridne roke naših prednikov, smo verjeli! »Verjeli smo v prihodnost našega življenja v demokraciji, v družini uglednih demokratičnih držav. Veliko tega se je uresničilo, zato ne smemo dovoliti spremembo smeri našega razvoja, kajti za kaj takega mora oblast pridobiti soglasje slovenskega naroda in za to je potreben nov družbeni dogovor! Povejmo-živeti želimo v državi, katere bistvo je definirano v še vedno veljavni Ustavi RS! v državi. Tudi sami moramo, kot aktivni državljani, ponovno vložiti dodaten napor ter se vprašati, ali smo storili dovolj?
Navedel sem ustavo RS kot najvišji pravno-normativni in moralno-etični dokument, v kateri je zapisano, da ima v Sloveniji oblast ljudstvo, da je Cerkev ločena od države, da je RS pravna in socialna država in še marsikaj, kar bi moralo biti naše vodilo, spoštovano od slehernika. In pri ravnanju in uresničevanju zapisanega nosijo veliko odgovornost izvoljenci ljudstva-oblast in poslanci. Zato spoštujte zapisano v Ustavi in tako tudi ravnajte. Takrat boste naš vzgled in imeli boste naše zaupanje.«
Zaključil je, kako je kljub kritičnim besedam „optimist in prepričan sem, da bo naša Slovenija država, kakršno si njeni državljani in državljanke zaslužijo. In takšno je lahko naše Pomurje, saj ima bogat intelektualni potencial, ki bo gotovo pomagal ustvariti ustrezne rezultate. Pogled na preurejeno središče našega lepega in prijaznega mesta Murska Sobota nam v teh žalostnih korona časih daje novega upanja...«
