Smrt in vstajenje: prihod iz realnosti

Zgodba Sixta Rodrigueza je pretresljiva. Avtorja Stephen Segerman, imenovan tudi Sugar, in Craig Bartholomew sta o njem napisala knjigo Življenje, smrt in vstajenje Sixta Rodrigueza. O njegovem življenju je bil posnet dokumentarni film (Searching for Sugar Man), ki je doživel premiero leta 2012, prejel pa je kup nagrad, med drugim bafto, leta 2013 pa tudi oskarja.

Rodriguez se kot novorojena zvezda filma ni hotel udeležiti slovesne podelitve oskarjev. Rekel je, da s svojim prihodom noče zasenčiti švedskega režiserja Malika Bendjelloula. Drugi viri trdijo, da se je ravno vrnil s turneje po Južni Afriki in je podelitev enostavno prespal. Takšen je bil menda vse življenje. Danes, zelo slaboviden, betežen, vendar glasbeno svež, spet prireja koncerte. Videti in slišati katerega od njih je kot vdih svežega zraka po nepojasnljivem odrešilnem izhodu človeka iz vesoljske črne luknje, ki se ji reče življenje.

Sixto Rodriguez, rojen leta 1942 v delavskem Detroitu revnim mehiškim priseljencem, je tudi sam živel zelo revno. Leta 1967 je v samozaložbi izdal prvo glasbeno ploščo (I'll Sleep Away), drugo pri založbi Sussex 1970 (Cold Fact) in tretjo 1971 pri isti založbi (Coming from Reality). V ZDA so vse te plošče pomenile prodajno polomijo, čeprav so ga glasbeni producenti označili za enega najboljših in najbolj nadarjenih glasbenikov svojega časa. Ljudje tistega časa in prostora v ZDA ga preprosto niso hoteli poslušati, bržkone zato, ker je bil latinskih korenin in je imel socialno angažirana besedila.


Na tej polomiji se je pravzaprav začela njegova duhovna smrt. Leta 1976 je opustil glasbeno kariero, se preživljal s težaškimi deli, seljenjem pohištva, popravilom hiš, streh, pospravljanjem podrtij. Z družino (ima tri hčere) se je po Detroitu selil šestindvajsetkrat. Končno je na dražbi, ki jo je priredila občina, skorajda zastonj kupil opustelo polrazpadlo hišo in v njej živel več kot štirideset let.

Glede na pričakovano glasbeno kariero bi kdo lahko rekel, da je životaril, toda njegove hčere so kasneje povedale, da nikoli ni tarnal in ni kazal niti razočaranja niti zagrenjenosti ali se pritoževal nad svojo usodo. Delal je fizično umazana dela, ki jih drugi niso hoteli delati, toda, je v dokumentarnem filmu povedal eden od njegovih »gostilniških« prijateljev, do tega dela je imel poseben odnos, nekakšno temeljitost in doslednost. Včasih je na delo prišel v slovesnem oblačilu, kot bi ga imel za poslanstvo, za nekaj, kar bo ukanilo sivino in dolgočasnost življenja.

Hčere je ves čas pripravljal na tisto, kar življenju daje višji smisel od preživetvenega: kulturno jih je izobraževal, vozil jih je na razstave najboljših umetnikov svojega časa, če in ko so se pojavljale po muzejih in razstavnih salonih Detroita, dal jim je vedeti, naj se ne pustijo definirati od drugih in od slabih življenjskih okoliščin, temveč da jim pripada nebo toliko kot vsem drugim.

Nikoli ni opustil ideje predstavniške demokracije za ljudi, zato je leta 1981 in 1993 kandidiral za župana Detroita, enkrat pa v predstavniški dom zvezne države Michigan. Vedno, seveda, je na volitvah pogorel. Na Wayne State University se je vpisal, študiral in diplomiral filozofijo. Pred študijem, med njim in pozneje je bil delavec in še naprej je opravljal težaška dela.
 

Ko te nekdo ohrani pri življenju

»Nekateri ljudje preveč gledajo filme. Pravzaprav v njem nastopam samo osem minut,« je smeje, a ironično rekel Sixto Rodriguez tisto soboto, 7. aprila 2018, v koncertni dvorani Društva za etično kulturo (ustanovljeno je bilo leta 1876) v New Yorku. Bilo je kak lučaj od Trumpovega nebotičniškega hotela na spodnjem levem vogalu Centralnega parka. Toda avtor tega zapisa ter sin in hčerka smo bili tam (in na njegov koncert v New Yorku smo prišli iz Bohinja) prav zato, ker smo si ogledali nagrajeni dokumentarec o Sixtu. Sicer ga ne bi poznali.

Zgodba, ki stoji za Sixtom, je zgodba o tem dokumentarnem filmu in za to zgodbo stoji zgodba Stephena Segermana, imenovanega tudi Sugar, in novinarja Craiga Bartholomewa. In še za njima stoji zgodba Južne Afrike, ljudstva, zatiranega od apartheida, in vseh svobodomiselnih ljudi, ki so se hoteli osvoboditi, se okleniti simbolov odpora in razkleniti okove ideološko zatohlega puritanizma tedanje južnoafriške oblasti.



V letih zatiranja je Rodriguezov Sugar Man postal simbol odpora – kdo ve, po kakem naključju so njegove plošče zašle v Južno Afriko – in hit piratske distribucije njegove plošče Cold Fact. V dvajsetih letih kopiranja je ta pesem v Južni Afriki izšla v milijonskih nakladah, čeprav jo je oblast vedno znova cenzurirala in jo prepovedala predvajati na radijskih in televizijskih postajah. Sixto Rodriguez je tam presegel popularnost Elvisa Presleyja in postal je glasbena ikona in simbol odpora proti totalitarizmu oblasti.

Stephen Segerman je ime Sugar že kot otrok dobil po Rodriguezovem Sugar Manu iz istoimenske pesmi. On je bil tisti, ki je pozval preiskovalne novinarje, naj preiščejo, kje je Sixto Rodriguez živel in kako je umrl. Tedaj je namreč krožila urbana legenda, da je Sixto mrtev, da je na odru na enem od koncertov uprizoril samomor. Po eni verziji naj bi se ustrelil s pištolo, po drugi naj bi se polil z bencinom in zažgal. Odzval se je Craig Bartholomew in po dolgih in mučnih poizvedovanjih ugotovil, da Sixto ni mrtev, temveč živ, in da živi v Detroitu. Stik z njim so vzpostavili prek njegove starejše hčere Eve.

Neke noči v zgodnjih devetdesetih letih je Stephenu Segermanu ob postelji zazvonil telefon. Slušalko je dvignila njegova žena, mu z otrplim obrazom prišepnila, da je »on«, ga prevezala in Sixto Rodriguez ga je vprašal: »Je tam Sugar?« Tresle so se mi roke, je povedal Segerman.

Potem so se stvari začele odvijati hitro. Rodriguez ni nič vedel o svoji slavi v Južni Afriki, ki je presegla slavo Elvisa Presleyja. »To je zanimiva misel, ne vem, kako naj se na to odzovem,« je povedal kasneje. Dogodki so si sledili, prišlo je uradno vabilo in Sixto je s hčerami prvič prispel v Cape Town ter pred nabito polno dvorano leta 1998 prvič izvedel koncert od mrtvih vstalega rokerja. To je bil eden najbolj čustvenih momentov njegove kariere, in preden je zapel prvo pesem (I Wonder), je večtisočglavi množici izrekel tole zahvalo: »Hvala, ker ste me ohranili pri življenju.«
 

Norost je šla mimo njega

Od tod naprej je Sixto Rodriguez zaživel življenje ptiča feniksa, ki je vstal iz pepela. Takoj po tem uspehu v Južni Afriki se je z dvema hčerama vrnil v ZDA, nazaj v Detroit, najstarejša pa je ostala tam in se poročila z enim od južnoafriških udeležencev tega dogodka. Dobila sta otroka; Sixto, v ZDA rojeni Mehičan, je dobil južnoafriškega vnuka. Toda kasneje so se mediji razpisali, da je hči Eva postala nostalgična, da se je vrnila v ZDA in se ločila.

Ko se je Sixto po turneji vrnil v Detroit, mu nihče od »pivskih kolegov« ni verjel, da je na drugem koncu sveta prav on, navaden in običajen delavec iz delavskega okolja, doživel slavo, večjo kot Elvis. Mlajša hči Regan je njegovo vrnitev domov primerjala s Pepelkino vrnitvijo s plesa, za katerega se je buča s polja spremenila v zlato kočijo in po plesu nazaj v poljsko bučo.

Lahko bi rekli, da je Rodriguez leta 1971 na albumu Coming from Reality prerokoval svojo glasbeno, pa ne le to, kar življenjsko zgodbo, ki je bila v neštevilnih pogledih tako nerealna, da je vanjo moral res priti iz realnosti. Po letu 2012, ko so posneli dokumentarni film o njem, oziroma po letu 2013, ko je ta prejel oskarja, ni bilo več nobenega dvoma, da bo Rodriguez zaživel novo realnost. Kot bi se uresničila ena od njegovih kasnejših izjav: »Norost je šla mimo mene in se mi nasmehnila. Pokimal sem ji.«

Film je popolnoma spremenil potek dogodkov, Sixtu omogočil novo realnost, v resnici, kot kaže, pa za nazaj tudi nekoliko spremenil staro realnost. Kot je marca 2013 zapisal Andy Green v časopisu Rolling Stone, so Rodrigueza pred tem odkrili v Avstraliji že leta 1970. Leta 1979 je imel tam turnejo, spremljali sta ga dve hčerki. Leta 1981 je z živimi posnetki s te turneje izšel album in tedaj je Rodriguez menil, da je bil to vrhunec njegove kariere.

Vseeno se je njegovo pravo novo rojstvo bržkone res začelo v Južni Afriki in skladno z izračunom Rolling Stona naj bi na tisti turneji zaslužil 700.000 dolarjev. Kasneje ga je samo v New Yorku v različnih dvoranah poslušalo na desettisoče ljudi in prihodki niso več mogli biti majhni. Lahko se je odpovedal težaškim delom, a kljub temu večine denarja ni zadržal zase, temveč ga je razdelil prijateljem. Hči Regan je kasneje povedala, da najbolj tistim, ki so ga podpirali v času, ko je bil reven. »Živi zelo špartansko življenje,« je povedala, »skoraj bi ga želela imenovati amiš. Nekoč mi je rekel, da obstajajo le tri osnovne potrebe: hrana, obleka in zavetje. Ko dosežeš to raven, je vse drugo nepotreben dodatek.«
 

Lily, Madeleine in votek

Sedmega aprila 2018 je prišel na oder v ne preveliki dvorani Društva za etično kulturo tik ob Centralnem parku na Manhattnu. Množica ga je pričakala stoje, z ovacijami. Njegovi koraki so bili kratki, betežni, pod roko ga je držala ena od hčera. Sedel je, in ker je že zelo slaboviden, so mu poleg sedeža namestili posebno mizico z močno izbočenim robom, skorajda ograjico, da ne bi po tleh polil pijače, s katero je ves koncert vlažil ustnice.

Nisem verjel, da bo lahko do konca odigral koncert, toda vtis je bil, da vse to poslušalcev prav nič ne moti. Zanimalo jih je srečanje z njim in njegovo zgodbo. Tja so prišli ljudje iz vse Amerike. Za nami je sedel par iz Connecticuta, prišli so iz njegovega rodnega Detroita (za bivanje v tem mestu jim je izrekel globoko sožalje), tam so bili ljudje iz Južne Afrike. Eden od njih je povedal, da je bil pod apartheidom zaprt v zaporu in Sixto mu je s svojo glasbo pomagal premagati tesnobo.


In tam smo bili trije iz Bohinja, hči in sin in oče. Mesece sem se pripravljal na intervju z njim, pisal sem organizatorjem, odgovora ni bilo. Kasneje sem izvedel, da se Sixto sistematično izogiba intervjujem. Tisti iz filma so pred petimi leti menda srečo poskusili vsaj petkrat in njihovo prepričanje je, da se je z njimi pogovarjal bolj iz usmiljenja do njih kot zaradi lastne želje. Vseeno smo prišli v New York na koncert, da bi ga videli in slišali, četudi obnemoglega in brez spremljevalne skupine, a z odlično predskupino (Lily in Madeleine).

Toda ko je Sixto položil prste na strune kitare, se je iz njega izvila neka druga osebnost, ne betežna, temveč glasbenik, roker, ki sporoča in ki brez ovir pripada drugačnemu svetu, kot ga živimo v vsakdanu. Poosebil je svojo vsebino in utelesil je dve realnosti hkrati.

Ena je pripadla od napredujočega glavkoma močno slabovidnemu starcu, ki ga morajo vsakič sproti nekako spraviti na oder in mu uglasiti kitaro, ki mu naročijo, katero promocijsko kapo naj si nadene, da bodo feni razumeli, kaj lahko kupijo na stojnicah ob izhodu. Druga realnost je pripadla svetu, v katerega nikoli ni nehal verjeti in ga je na koncu nagradil z javno pripoznavo, s priznanjem, s samopotrditvijo glede pravilnosti tega, čemur se je predal v mladosti.

Prsti so mu razgrajali po strunah, sklonil je glavo, menjal klobuke, menjal je očala, koncert je končal z nadetimi šlosarskimi očali, v lečah gigantskih dioptrij, podobnih dnu steklenice piva.

Sixto Rodriguez je newyorški dogodek 7. aprila 2018 vpel v serijo svojih uspešnih glasbenih dogodkov zadnjih let in verjetno, skorajda zanesljivo, ta ni bil največji med njimi. Imel sem vtis, da je bil zanj celo mimobežen. Mogoče je nastal bolj po želji promotorjev kot po njegovi osebni želji. To je bilo slutiti iz njegovih gest, načina obnašanja. Toda iz sebe, ne glede na to, ni mogel izbrisati spontane prijaznosti, popolne spravljenosti s svojo usodo, celo duhovite politične govorice ne. Zdelo se nam je, da v tisti dvorani tedaj ni bilo prav veliko ameriških republikancev.

Toda vsem tem zaznavam navkljub obstaja velika verjetnost, da Rodriguez nikoli ne bo izvedel, kako so na njegov koncert iz Bohinja prišli trije Slovenci. Ko sem gledal njegove hčerke ob njem in njega v elementu, sem se ob svojih otrocih spomnil svojega očeta. To, če se približam duhu njegove zgodbe, je bil dogodek v dogodku, kajti hkrati se je v povsem drugem kontekstu zgodila zgodba, ki je po vsebini in pomenu nikoli več ne bo mogoče ponoviti. Kot bi vsi skupaj vstopili v svet, ki šteje. Kot bi bila njegova zgodba votek za toliko drugih zgodb ljudi, ki prihajajo iz realnosti.