Tiskane izdaje
Dokler se ne pojavi boljša ideja, lahko kratico SMC razumemo kot Stranko moralnega centra. Govorjenje o morali in vrednotah je najbolj prepoznaven vzvod Cerarjevega političnega vzpona. Kaj pa oznaka Stranka centra? Le leta 1997 je Janezu Drnovšku uspelo sestaviti vladajočo koalicijo, ki je imela levo in desno opozicijsko protiutež – tedaj je namreč vladal skupaj z Desusom in SLS, v opoziciji pa so ostale »desna« SDS, krščanska demokracija, nacionalistična SNS ter »leva« ZLSD. SMC bo imela levo opozicijo – Združeno levico. In desno opozicijo – Novo Slovenijo ter SDS.
Dejstvo, da bo opozicija mavrična, za Cerarja predstavlja prednost. Parlamentarna opozicija po spremembi ustave nima več referendumskega orožja (razen če stranka organizira terensko zbiranje podpisov). Dejstvo, da opozicija ni sestavljena iz enega samega bloka, bo oteževalo nekatere parlamentarne manevre, denimo zahteve za sklic izrednih sej. Interpelacije bo samostojno lahko vlagala le najmočnejša opozicijska stranka, SDS.
To še ne pomeni, da Cerarja čaka enostavna vladavina. Že sama merila pri sestavljanju koalicijske so bila protislovna. Alenko Bratušek je pustil pred vrati, domnevno zaradi nehigieničnega kadrovskega manevra, ko je kot predsednica vlade in predsednica Zavezništva samo sebe predlagala za evropsko komisarko. Ker je bil vladni kadrovski manever, ki se je končal s samokandidaturami za funkcijo v evropski komisiji, res izjemno sporen, bi Cerar, če bi Alenko Bratušek povabil v vlado, postavil pod vprašaj moralna načela, na katerih menda namerava graditi.
Vendar je podoben manever izvedel tudi Karl Erjavec. Tudi Erjavec si je privoščil nekakšno samokandidaturo. Le da je bila poteza predsednika Desusa bolj zvijačna; na seji vlade, ki je odločala o slovenskem kandidatu za evropskega komisarja, je manjkal ... Alenka Bratušek vabila v koalicijo ni dobila, Desusov predsednik Erjavec pa ostaja član vladajočega bloka. Zgolj spotoma, Desus je član vladajoče koalicije skorajda brez prekinitve od začetka leta 1997. Le v koaliciji, ki jo je leta 2000 šest mesecev vodil Andrej Bajuk, Desus ni sodeloval. S tem je Desus po številu let, med katerimi je stranka sodelovala v vladajočih koalicijah, že prehitel LDS. LDS je namreč v vladajočih koalicijah delovala 15 let. Potem je izginila.
Socialni demokrati kot tretja stranka vladajočega bloka se v koalicijo vključujejo petič. Na vseh parlamentarnih volitvah jim je uspel preboj v parlament - s takšno zgodovino se lahko pohvali le še SDS –, vendar nikdar niso bili šibkejši kot tokrat. Niso šibki zgolj zato, ker so zbrali najnižji odstotek v parlamentarni zgodovini. Šibki so tudi zato, ker Desus in SMC sami dosegata absolutno parlamentarno večino. SD je le nekakšen dodaten vir glasov - če bi kak član osi SMC – Desus na glasovanju manjkal, lahko SD zagotovi dodatne glasove za zanesljivo delovanje glasovalnega stroja.
Tu pa je tudi ena od pasti, ki čaka Cerarja. Desus ni le najbolj pogosta stranka različnih vladajočih koalicij, pač pa je tudi ena bolj napornih, muhastih strank. Brez Desusa SMC ne more sprejemati parlamentarnih odločitev. Brez SD jih teoretično lahko sprejme. Če bi v koaliciji ostala Alenka Bratušek, bi Cerar Erjavcu vzel pomemben vzvod, pravico veta.
Še vedno pa ključno past predstavljajo morebitna notranja protislovja same SMC. Morala kot ključna točka političnega programa stranke ne bo zadoščala. O tem, kakšna naj bi bila politika nove vladajoče koalicije, smo, paradoksalno, največ izvedeli iz napovedi, da bo finančno ministrstvo vodil Dušan Mramor. ●
