Olimpija nič več s Hrvati tati

Hrvat tat, nič več Olimpijo krast. Malo poigravanja s slovensko etnoling­vistiko, ki negativno označuje naše južne sosede, ne škodi. Nič koliko zbadljivk na račun sosedov je večinoma doma na Bizeljskem, ob Sotli, pa nekoliko bolj vzhodno do Zavrča in tudi južno do Brežic in Bele krajine. A na drugi strani Sotle in Kolpe se prav tako ne dajo. Za Kranjce se vedno kaj najde, »žaba se mu smeje«.

Hrvatom se je pri Olimpiji odrekel tudi Milan Mandarić. Saj je Srb, bi lahko dodal. Toda Olimpijin prvi mož je rojen na Hrvaškem v Liki.

Prav nič nacionalističnega ni v tem, kar je – igralsko kakovostnejšim od večine slovenskih igralcev – Hrvatom pri Olimpiji naredil predsednik Mandarić. Ukrepal je logično in denarnemu stanju v blagajni primerno ter se odpovedal igralcem, ki so bili zanj le strošek. Ne vem, ali je spregledal ali ga je nekdo le prepričal o tem, da slovenska Olimpija ne more biti rehabilitacijski center in odlagališče hrvaških igralcev, ki so praviloma v lasti zvitih menedžerjev. Ali pa je preprosto seštel ena plus ena ter ugotovil, da bo škoda še večja, kot je že bila, ko je lanskega junija odstavil Safeta Hadžića in odprl pot svojemu varovancu Mladenu Rudonji, po rodu Hrvatu, da je Olimpijo »kroatiziral« do skrajnosti – Srbi bi bili bolj zviti, ker so lucidnejši in zato so se med Slovenci vedno odlično počutili in znašli. Ob dveh slamnatih vlagateljih, Nemcih, pa je poskušal še prevzeti upravljavski nadzor.

Glavne vloge bi imeli Hrvatje iz Nemčije, ki jim še na Hrvaškem ne pustijo blizu. Starejši poznavalci so v Olimpijini kroatizaciji takoj prepoznali nekdanjo košarkarsko različico s famoznim Modul Group. In se niso zmotili.



Mandarić se je od zamisli o močnem regijskem klubu zatekel k osnovnemu izhodišču: Olimpiji z lokalnim ljubljanskim pridihom. Olimpiji, ki bo delovala in ustvarjala tudi za ljubljanske, slovenske fante, bila koristna za slovenski nogomet. Morda upa, da si bo povrnil zaupanje navijačev in okolja. Da bo lokalpatriotizem, kot ga je sejal Zlatko Zahović, ogrel najprej Ljubljančane, potem pa še druge. A pozor, pri vijoličnih je bil lažen, v moštvu je bilo Mariborčanov vedno manj kot za prste na eni roki. Vendar je Zlatkovo vijolično srce prineslo vsaj rezultatski in finančni uspeh, ki je, kako zanimivo, napolnil žepe klubskih mož, ne pa tudi nogometašev Mariborčanov. Ker jih ni bilo, z redkimi izjemami.



Toda razlika med Ljubljano in Mariborom je očitna. Zahović je bil mož z odličnim nogometnim poreklom, z neprecenljivim znanjem in izkušnjami, ki jih je pridobival v uglednih evropskih klubih in ligah. Ljubljana ali Olimpija takšnega in z vsemi žavbami operativca nima. Če je že kdo bil, se je hitro umaknil iz nogometnega cirkusa, v katerem lahko delujejo le najmočnejše (drzne, samovšečne) in finančno neodvisne osebnosti.

Mandarić še nima zeleno-belega Zahovića. V Ljubljani ga ne bo odkril, morda ga bo novi upravljavec društva, ko se bo našel. Dotlej pa, zakaj ne tudi »Hrvat tat«? Treba je biti iskren. Hrvati so nogometni čarovniki. Na igrišču in v zakulisju.