Slovenci smo vztrajni

Vztrajnost je bila eden od razlogov, ki so smučarskega skakalca Matjaža Debelaka davnega leta 1988 pripeljali do olimpijskega odličja.

Objavljeno
16. februar 2018 11.42
Blaž Kondža
Blaž Kondža
Zimske olimpijske igre 1988 v kanadskem Calgaryju so bile zgodovinske za slovenske smučarske skoke - odličen skok Matjaža Debelaka nam je prinesel prvo olimpijsko medaljo v tej panogi. Boljša od njega sta bila tistega 23. februarja 1988 na veliki olimpijski skalnici le Finec Mattija Nykänen (zlato) in Norvežan Johnsen (srebro). A to ni bil edini uspeh slovenskih, takrat sicer še jugoslovanskih smučarskih skakalcev na 15. ZOI v Calgaryju - ekipno so osvojili drugo mesto - boljši so bili le še Finci.

Dramatičen obračun

Delov poročevalec Oto Giacomelli je naslednji dan, 24. februarja 1988, v prispevku na Delovi naslovnici takole opisal odločilno drugo serijo skokov: »V drugi seriji je Ulaga s 101 m pokazal, da bi lahko dosegel več, kajti kar 29 skakalcev za njim te daljave ni preseglo. Tepeš je bil še za poldrugi meter daljši in je prevzel vodstvo, ki je na koncu pomenilo celo uvrstitev v deseterico. Obračun najboljše deseterice je bil resnično dramatičen. Avstrijec Stranner je povsem razočaral, Matjaž Debelak pa je skočil kar 108 m daleč. Nihče več ga ni presegel do konca, niti novi šampion Nykänen, ki pa si je s 118,5 m v prvi seriji že pridobil odločilno prednost.«

Neizmerno veselje

Matjaža Debelaka, ki je po končani tekmovalni karieri skupaj z ženo odprl danes uspešno športno trgovino, smo pred dnevi poklicali in ga povprašali, kako se spomni tistega skoka, ko je osvojil olimpijsko medaljo, prvo za tedanjo Jugoslavijo. »Spomini na olimpijske igre v Calgaryju so seveda zelo lepi, saj so se mi takrat uresničile sanje, sanje, ki jih sanja vsak športnik - osvojiti olimpijsko kolajno. Nič manj me ni razveselila še srebrna kolajna, ki smo si jo zaslužili kot ekipa,« nam je povedal Debelak.

Skoraj bi odnehal

Rad se spomni tudi svojih prvih olimpijskih iger v Sarajevu leta 1984, kjer pa mu je poškodba preprečila nastop. »Takrat sem bil tako zelo razočaran, da sem odložil skakalne smuči v kot. A brez skokov nisem dolgo zdržal, zato sem takoj po odluženem vojaškem roku začel spet vztrajno trenirati. Veselje je bilo toliko večje, ker je bil tako moj trud kot trud vseh, ki so me podpirali, poplačan z olimpijsko medaljo,« se spomni časa, ko bi skoraj vrgel puško v koruzo.

Šport te pripravi na življenje

Debelak pravi, da mu je šport veliko dal, predvsem pa ga je naučil potrpežljivosti, marljivega dela in vztrajnosti. »Ko mi je dobro šlo, sem še raje treniral. Če pa mi ni šlo dobro, sem vedel, da moram vložiti še več naporov,« pojasni. Šport mu je tudi odprl številna vrata kasneje v življenju, saj so tekmovalni uspehi kot nekakšna vizitka.

Sicer pa še vedno z veseljem spremlja mlade generacije smučarskih skakalcev, tako fantov kot deklet, in upa, da se bo za ta šport odločilo še veliko mladih v prihodnosti.

Vas zanima zgodba še katerega izmed slovenskih športnikov, ki so z zimskih olimpijskih iger prinesli medaljo? Spremljajte serijo člankov o Slovenski olimpijski vztrajnosti ...

Zgodba Jureta Franka

Zgodba Petre Majdič

Zgodba Bojana Križaja

Zgodba Jureta Koširja