Soóčenje
Beseda soočenje je glagolnik, kar pomeni, da je izpeljana iz glagola, in sicer iz glagola soočiti, ki ima v Slovarju slovenskega knjižnega jezika dva pomena. Prvi je »narediti, povzročiti, da se kdo sestane s kom tako, da se ne more izogniti pogovoru, odgovoru«, drugi, ki je označen s kvalifikatorjem publicistično, pa je »narediti primerjavo, konfrontirati«.
V času pred volitvami je to beseda, s katero se precej pogosto srečujemo predvsem v zvezah predvolilno soočenje in televizijsko soočenje. Hiter pregled korpusa Gigafida pokaže, da se soočenje pogosto pojavlja skupaj z glagoli, kot so izmikati, izogibati, prelagati, odlašati ipd. Soočimo se lahko z resnico, izzivom, preteklostjo, konkurenco, dejstvom itn. Iz tega lahko razberemo, da gre navadno za nekaj neprijetnega, česar se ne udeležimo prav radi. In tudi v resnici se rado zgodi, da se kdo kar malo ustraši predvolilnega soočenja s protikandidatom, kadar je izzvan.
Zveze, kot so udeležiti se soočenja, spremljati soočenje, sodelovati na soočenju, kažejo, da ne gre za spontane, temveč organizirane dogodke, na katere so kandidati povabljeni, od njih pa se pričakuje, da se bodo nekako pripravili. Napačno navajanje dejstev je nekaj, česar res ne pričakujemo od morebitnih novih voditeljev države. Slaba pripravljenost, pomanjkanje znanja ali zgolj ravnodušje? Tudi s tem se bo treba soočiti.
S soočenji se ne srečujemo zgolj v politiki, temveč tudi v vsakdanjem življenju, saj se moramo prav vsi kdaj pa kdaj soočiti s smrtjo, problemom, nevarnostjo, strahom ali samim seboj. Tako so soočenja neizogibna, odkrita, neposredna, pa tudi polemična. Resda so marsikdaj težka, a razkrijejo lahko tudi prav neverjetne sposobnosti, ko se na primer soočimo s kakšnim povsem novim izzivom.
***
Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša), avtorica: Teja Završnik.
