Teža spominov
Pred nedavnim sem zavrgla lep del svoje zgodovine. Bala sem se, da bo izkušnja veliko bolj travmatična, kot je brisanje zgodovine na računalniku, ki prav tako prej ali slej klone pod težo navlake. Bilo je ravno nasprotno: šolski zvezki in z njimi kdove kakšni zapiski, pisma, najstniški dnevniki s tegobami, ki se jih absolutno nisem hotela več spomniti, so šli v kontejner za stari papir. Težko je bilo samo za roke, glava je že drugje, pri ustvarjanju spominov za druge. Prešinilo me je le: mi še lahko tako zbrišemo svojo zgodovino, naši otroci tega ne bodo mogli, vse bo ostalo zapisano v medmrežju.
A če se je zdelo brisanje spominov, ki so nastajali na prehodu iz analogne v digitalno dobo, še lahko, je bilo veliko težje slovo od spominov, ki so jih v otroštvu skupaj z mano in zame ustvarjali stari starši in starši. Prvi dom, ki smo se ga dolgo oklepali, dokler tudi zidovi niso več zmogli hraniti naših spominov, je bilo treba izprazniti.
Tako rekoč edino pohištvo, ki sta ga imela stara starša in je bilo še vedno lepše kot na desetine kosov, ki smo jih kupovali in na desetletje zamenjevali njuni nasledniki, je na mah postalo krama. Postelja, na kateri sva pogosto sedeli s staro mamo in na kateri me je učila zaporedja dnevov in mesecev, izštevank in pesmic iz svojega otroštva, je bila še vedno takšna kot takrat, zloščena, bleščeča, trdna, pripravljena na novo generacijo, pa vendar odveč. V našem novem življenju, niti življenju drugih, zanjo ni več prostora.
Teža spominov se je še stopnjevala, ne le v pohištvu, ampak v tonah drugih stvari, in naposled so spet trpele samo še roke. Glava je našla uteho v spoznanju, da na koncu štejejo zgodbe, ki jih pripovedujemo. Zato je pomembno, da znamo ceniti pripovedovalce – pisatelje, pesnike in vse druge avtorje, kajti njihove besede so tudi naši spomini. In muzeje, kajti ti še zmorejo shraniti in prenesti naprej vse tisto, kar bo v našem življenju prej ali slej postalo stara šara.
