Zrelostni izpit oblasti

»Sprememba mnenja ali celo politike je priznanje slabosti.« To je stavek iz znamenitega romana 1984, ki ga je napisal George Orwell. V romanu se pripoved nadaljuje: »In če dejstva pravijo drugače, jih je treba spremeniti.« Vemo, kakšen svet nam v omenjenem romanu prikazuje avtor, zato si ne želimo politikov, ki ne zmorejo spremeniti mnenja. Pri slednjem namreč ne gre za znak slabosti, ampak zrelosti, saj kaže na sposobnost temeljitega premisleka ter vključevanja novih podatkov v obstoječo mrežo informacij. V dobi vzpona neoliberalizma in vsesplošnega populizma potrebujemo izvoljene predstavnike ljudstva, ki se zavedajo, da so dejstva pomembna ter da je ideologija, ki gradi na zanikanju dejstev, zgrešena in nevarna.

Pa poskušajmo najprej odgovoriti na to, zakaj je zaupanje zdravstveni stroki v naši družbi tako majhno. V zadnjem času smo lahko brali številne novinarske prispevke o zdravnikih. Ob prebiranju teh člankov boste precej težko našli članek o altruističnem zdravstvenem specialistu, z lahkoto pa boste prebrali senzacionalistične prispevke o dvoživkah, milijonskih dobičkarjih in rekorderjih v številu opravljenih nadur. Ne mislim, da je treba take zgodbe skrivati, vendar se je ob njihovih objavah pomembno zavedati, kaj se bo posledično zgodilo z javnim mnenjem tudi v primerih večine zdravstvenih specialistov, ki niso ne dobičkarji, ne nadurni delavci in ne dvoživke.

Beremo lahko tudi, da smo klinični psihologi sami odgovorni za nastalo situacijo ignoriranja stroke v zgodbi snovanja zakona o psihoterapevtski dejavnosti, ker se javno nismo opredelili proti kolegom, ki naj bi delovali neetično ali nestrokovno. Novinarji bi lahko vedeli, da medijsko obračunavanje s kolegi ni ustrezen način obravnave nepravilnosti. Za take primere so običajno na voljo zbornice, ki lahko izrečejo vabilo na zagovor, opomin ali celo odvzamejo licenco. Nič od tega trenutno ni možno, saj zbornica kliničnih psihologov nima ustreznih pooblastil, s katerimi bi to lahko storila.

Za omenjena pooblastila si je prizadevala več kot dve desetletji, vedno neuspešno. Zato je še toliko bolj presenetljivo, da se sedaj z veliko hitrostjo sprejema zakon, ki bo diplomantom zasebnih šol in tečajev ter diplomantom Teološke fakultete ne le zagotovil službe v številnih javnih sektorjih, ampak celo ustanovil zbornico psihoterapevtov, znotraj katere bodo ti posamezniki presojali sami sebe in svojo strokovnost. In to celo v zdravstvu.

Maja Božič Kranjc, specialistka klinične psihologije. FOTO: Delo

Odkritja neetičnih ravnanj določenih posameznikov se razpihuje do mere stereotipiziranja, kjer so vsi zdravniki »dvoživke«, »bogovi v belem« in »izkoriščevalci ljudstva«. In ne le zdravniki, to v očeh ljudstva postajamo kar vsi specialisti, ne glede na to, ali si te etikete zares zaslužimo. Še posebej nevarno pa je, kadar na tak način oblikovano splošno javno mnenje povzamejo politični odločevalci ter pod njegovim vtisom sprejemajo zakone.

V kontekstu predloga zakona o psihoterapevtski dejavnosti omenjeni družbeni kontekst ni nepomemben, saj postaja argument za ignoriranje strokovnih stališč. Od tod izhajajo tudi neosnovani očitki o poskusih ohranjanja monopola pri zdravljenju duševnih motenj. Naj tokrat še enkrat poudarim – specialistov ta zakon ne ogroža, saj imamo v zdravstvu svoje osnovne poklice, ki niso vezani na izvajanje zgolj psihoterapije, ki jo izvajamo takrat, ko zanjo obstaja indikacija. Kot vsako zdravljenje, ima namreč tudi psihoterapija lahko neželene učinke. Še posebno če jo izvaja nekdo, ki za delo s pacienti ni usposobljen ali celo izvaja način zdravljenja, ki ni utemeljen na dokazih o varnosti in učinkovitosti.

Gonja proti stroki je pripeljala celo tako daleč, da je v preambuli zakona o psihoterapevtski dejavnosti zapisano, da klinični psihologi in psihiatri nimamo ustrezne izobrazbe na področju psihoterapije, pri tem pa ta isti zakon pri »psihoterapevtih«, ki jih s svojim aktom uzakonja kot samostojni poklic, ne prepozna težav z neprimernostjo osnovne izobrazbe, neprimernostjo uporabljenega pristopa psihoterapije ter popolnim pomanjkanjem klinične izobrazbe.

Kako je torej mogoče, da imamo v naši dokaj razviti državi klinične specialiste, ki jih vladna koalicija, zavezana upoštevanju znanosti in stroke – ne sliši? Zdi se, da smo priča ujetosti v zanko, imenovano kognitivna disonanca. Kako je nastala in kako vpliva na mnenje javnosti ter političnih odločevalcev v primeru tega zakona? Vse se je začelo s splošno znanim dejstvom – s čakalnimi dobami na področju obravnave pacientov s težavami v duševnem zdravju. Na tej točki so se izvoljeni predstavniki ljudstva znašli iz oči v oči z realnostjo: kliničnih strokovnjakov (še) ni dovolj, saj je bilo področje trideset let sistematično zanemarjeno, večje spremembe na bolje pa se odvijajo zadnjih deset let. Do leta 2028 se bo položaj bistveno izboljšal, toda – volitve so že prihodnje leto! Kako torej do hitrejše rešitve?

Gonja proti stroki je pripeljala celo tako daleč, da je v preambuli zakona o psihoterapevtski dejavnosti zapisano, da klinični psihologi in psihiatri nimamo ustrezne izobrazbe na področju psihoterapije. FOTO: Shutterstock

Ta se je ponudila iz vrst različno usposobljenih posameznikov, ki so po diplomah nesorodnih poklicnih smeri (na primer ekonomije, gradbeništva ali gozdarstva) opravili izobraževanje iz psihoterapije, močan glas imajo lastniki zasebnih univerz, ki omogočajo plačljiv študij psihoterapije kar takoj po maturi ter predstavniki Teološke fakultete, ki so pomanjkanje študentov teologije nadomestili s študenti zakonske in družinske psihoterapije. Rešitev se na prvi pogled zdi dobra in hitra, zato tudi politično všečna. In kje tiči problem?

Problem je v hitrih in enostavnih rešitvah, ki zanemarjajo kompleksnost področja, preslišijo mnenje stroke in servirajo eksperiment, ki je ne samo nestrokoven, ampak tudi neetičen. Kje nastopi kognitivna disonanca? Politiki in tisti del javnosti, ki so že prepričani, da gre pri predlogu zakona o psihoterapevtski dejavnosti za dobro rešitev, ob soočanju z nasprotnimi argumenti zdravstvenih strok doživljajo neprijetna notranja občutja, ki težijo k razrešitvi.

Glede tega fenomena vemo, da se rešuje navadno tako, da se posamezniki še trdneje oprimejo svojih starih mnenj in prepričanj, tudi če so soočeni z močnimi argumenti v prid nasprotnim stališčem. Ob tem jim pri odločitvi pomagajo še stereotipi in etikete, ki se lepijo na zdravstvene specialiste. Kar v primeru zakona o psihoterapevtski dejavnosti za stroko in paciente ni ravno spodbudno. Ne gre pa za vnaprej izgubljeno bitko – obstaja tudi možnost spreminjanja stališč. Vendar morajo za to obstajati določeni pogoji. Od teh so najpomembnejše zmožnost samorefleksije, odprtost do različnih pogledov ter sposobnost priznavanja lastnih napak. Carol Tavris in Elliot Aronson v knjigi Mistakes were made (but not by me) navajata pomembno ugotovitev: sposobnost, da svojih napak ne zanikamo ali jih opravičujemo, nam omogoča napredovanje pri delu, sprejemanje boljših odločitev ter nam pomaga (od)rasti.

Problem je v hitrih in enostavnih rešitvah, ki zanemarjajo kompleksnost področja, preslišijo mnenje stroke in servirajo eksperiment, ki je ne samo nestrokoven, ampak tudi neetičen. FOTO: Roman Šipić/Delo

Kaj torej drži, kje so zmote in zakaj se koalicija tako oklepa tega predloga zakona?

Dejstvo je, da je treba urediti ponudbo terapevtskega svetovanja zunaj zdravstva. Na trgu zdaj svoje storitve lahko ponudi tako rekoč vsakdo, ne glede na izobrazbo. Kje je največja pomanjkljivost sedanjega predloga zakona? Uvaja nov poklic, ki pa mu odpira poti tudi v šolstvo in zdravstvo, za kar nima ustrezne strokovne podlage. V šolstvu ne potrebujemo psihoterapevtov, temveč delujoče time svetovalnih delavcev, ki so po izobrazbi pedagogi, psihologi ali socialni delavci. Psihoterapija v šolah je prvi korak k patologizaciji družbe, čemur bi se morali v loku izogniti. V zdravstvu novi profili »psihoterapevtov« ne bodo krajšali čakalnih dob. Zakaj ne? Ker niso dovolj usposobljeni, da bi sami znali presoditi indikacije za psihoterapijo in bodo še vedno potrebovali psihiatra in/ali kliničnega psihologa, preden bodo lahko začeli delati.

Ko bo indikacija za psihoterapijo potrjena, bodo znali samo eno – svoj »psihoterapevtski« pristop, ki ni niti primeren za vsakega pacienta niti ne za vsako težavo, s katero se bo ta znašel v njegovi obravnavi. Predlog zakona tudi omogoča tako različne stopnje izobrazbe, da so ti posamezniki že med seboj neprimerljivo usposobljeni, v primerjavi s kliničnimi specialisti pa ne moremo govoriti niti o podobnosti v usposabljanju. Gre namreč za bistvene razlike v osnovni izobrazbi, za pomanjkanje kliničnih izkušenj, poleg vsega pa še za izvajanje pristopov, ki ne temeljijo na dokazih o varnosti in učinkovitosti, zaradi česar niso primerni za vključitev v zdravstveni sistem.

Tako smo soočeni z dejstvom, da predlog zakona o psihoterapevtski dejavnosti ni primeren za nadaljnjo obravnavo, kar pomeni, da bi od političnih odločevalcev pričakovali spremembo mnenja in, logično, ustavitev postopka. George Orwell se je zavedal, kaj je funkcija ohranjanja istega mnenja za vsako ceno: »Če naj za vedno izgine človeška enakost – če naj Visoki, kot smo jih imenovali, za zmeraj obdržijo svoje mesto – potem mora biti prevladujoče duhovno stanje nadzorovana blaznost«. Ne pozabimo, da pot do te »nadzorovane blaznosti« vodi skozi zanikanje dejstev in temelji na odporu do spremembe mnenja. Ob zadnjem stavku bi kdo utegnil pomisliti, da bi tudi zdravstveni strokovnjaki lahko spremenili svoje mnenje. Na tem mestu poudarjam ključno razliko – na strani specialistov ne gre zgolj za mnenje, ampak za z znanstvenimi dokazi podprte argumentirane trditve in priznane mednarodne smernice. Razlika med mnenjem in znanjem bi morala biti ključna pri odločanju o tem, čigave argumente je treba pri pisanju zakonov upoštevati.

Dejstvo je, da je treba urediti ponudbo terapevtskega svetovanja zunaj zdravstva. FOTO: Voranc Vogel/Delo

Če je bil namen politikov zaščita državljanov in regulacija sedanjih storitev »psihoterapije« na trgu, je te vrste svetovanja treba urediti zunaj zdravstva. Nikakor pa ni dopustno, da se – ob nasprotovanju, ki temelji na strokovnih argumentih zdravstvenih strok – sprejema zakon, ki tako temeljito posega v sam zdravstveni sistem in na področje zdravljenja. Ob zaključku pa ne morem mimo omembe pomembnih opažanj. Proti zakonu so se poleg vseh zdravstvenih združenj (Združenj zdravstvenih zavodov, vseh terciarnih zdravstvenih ustanov ter vseh RSK) opredelile tudi tri javne univerze (Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru in Univerza na Primorskem). Volivcem bo treba marsikaj pojasniti, tudi to, kako politične stranke, ki trdijo, da si prizadevajo za ohranjanje javnega zdravstva in javnega šolstva, lahko podpirajo zakone, ki so v korist predvsem zasebnim fakultetam.

Sposobnost ustavitve nadaljnje obravnave zakona o psihoterapevtski dejavnosti je zrelostni izpit sedanje politične oblasti.

***

Maja Božič Kranjc, specialistka klinične psihologije, v imenu Zbornice kliničnih psihologov Slovenije.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.