Miha Šalehar: Z nikomer se ne skregam tako hitro kot z bratom

Nekateri glasovi ostanejo z nami še dolgo po tem, ko ugasnemo radio. Miha Šalehar je eden tistih, ki ne le govori, temveč bruha misli s precejšnjo hitrostjo in iskrenostjo, redno pa piše tudi kolumne za časnik Delo.

V podkastu Sovoznik se je s svojim značilnim mešanjem ironije, eksistencialnega humorja in socialne analitike odprl bolj, kot bi to morda pričakovali od radijskega voditelja. In vendar – vse je bilo tam. Alkohol, družina, brat, gledališče, motorji, izleti z sinom po Sloveniji in posledice – vedno posledice.

Miha Šalehar je zadnjem letu naredil preskok – tudi fizičen – na oder. S predstavo, ki jo je ustvaril na podlagi lastne knjige Notranji pir, se je podal v svet gledališča. A Miha ni igralec, pravi. Je nekdo, ki zgodbo pripoveduje, v njej živi, a se zaveda: »Razlika med igralcem in glumcem je očitna. Prvi obvlada obrt. Jaz pa glumim – z navdušenjem, a brez iluzij.«

Njegova predstava, ki jo igra v ljubljanskem SiTi Teatru in na gostovanjih po Sloveniji, temelji na uro in 15 minut dolgem monologu – učenje besedila na pamet ga je postavilo pred novo oviro, tremo, zaradi katere je želel po tretji uprizoritvi celo odnehati. A vztrajal je – danes jih ima za seboj že skoraj petdeset. »Zdaj pa že kar uživam,« pove.

Brata na odru: projekt z Matevžem Šaleharjem

Nova predstava, ki jo skupaj z bratom Matevžem (Hamo) ustvarjata, nosi naslov Brata. Premiera je predvidena za oktober. Gre za intimno, a tudi duhovito odkrivanje dinamike med bratoma, ki sta dolga leta ustvarjala ločeno, zdaj pa skupaj. V predstavi se lotita javne percepcije, ki ju pogosto popredalčka na podlagi medijskih podob. »Ljudje si domišljajo, da naju poznajo, a to ni vedno blizu resnice,« pove Miha.

Bratska dinamika, polna humorja, tekmovalnosti in otroških zamer, bo rdeča nit predstave. »Z nikomer se ne skregam tako hitro kot z bratom, a ravno zato je stvar vredna – ker je prava,« pove. In doda: »Iščeva in piševa zgodbo, ki bo iskrena, a tudi zabavna. Upam, da se ne bova stepla – vsaj na odru ne.«

Od alkoholnega mrka do trezne samorefleksije

Knjiga Notranji pir, ki jo Šalehar opisuje kot »dokument notranje prenove«, je nastajala v obdobju, ko je prenehal piti alkohol. Ne išče heroizma v treznosti, temveč išče resnico. »To ni tista treznost s stisnjenimi zobmi. To je organsko, ne pogrešam ga več,« pravi. Opisuje praznino, ki nastopi, ko se odpoveš življenjskemu vzorcu, in proces, ko to praznino napolniš z novimi vsebinami.

Po mnenju Miha Šaleharja mladi živijo v konstantni tekmi, eksistenčni stiski in brez prostora za napako. FOTO: Luka Maček

Ko secira lastne vzroke za pitje, pride do širše družbene diagnoze. »Slovenci imamo z alkoholom pravzaprav obliko samoterapije. Družbeni pritisk, zgodovinske travme – vse to pelje v kolektivno folkloro popivanja. Alkohol ni le razvada, je kulturni simbol. In to je vredno razmisleka.«

Mladi, socialna omrežja in konec uporništva?

Miha se sprašuje, kaj pomeni biti upornik v dobi instagrama. »Ko smo mi odraščali, je bilo sedem subkultur, vsaka je nosila svoj protest. Danes pa vse takoj postane produkt, dobi svojo ceno in svojo polico. Kje je tu upor? Če dobiš 'like' za svoj protest, ali je še sploh protest?« razmišlja.

Družbene mreže mladim predstavljajo svet, v katerem so vsi srečni, fit in na Baliju. Realnost pa je pogosto povsem drugačna. »Mladi živijo v konstantni tekmi, eksistenčni stiski in brez prostora za napako,« meni.

Humor kot ventil in orodje resnice

Humor ima po Šaleharjevem mnenju danes ključno vlogo. »V časih, ko je čustvena občutljivost zapovedana, je humor edini način, da stvari povemo brez vojne,« razmišlja. Opozarja na paradoks: politična levica, ki se je včasih znala šaliti na svoj račun, danes izgublja smisel za humor. »Bojimo se lastne sence. Humor pa je, kot skozi zgodovino, zadnji prostor svobode.«

Miha je sinonim za radijsko besedo. A priznava, da sam danes v avtu posluša predvsem podcaste. Njegova oddaja Mihilizmi ima svoje občinstvo, zadnja epizoda s Simonom Doma, nekdanjim zapornikom iz Venezuele, je postala viralna. »Zgodba je brutalna, a človeška. In sprašujem se, ali smo res postali odvisni samo še od ekscesov,« se sprašuje.

In legendarni Toplovod? »Pogrešam ga. Bil je prostor za lucidne misli ljudi. Včasih ti en preprost človek ponudi uvid, ki ga ne dobiš niti na fakulteti. To pogrešam – in mogoče se nekoč vrne.«

Kolesar, motorist, romantik

Ko ne piše, ne vodi ali ne igra, Šalehar kolesari. »Imam eno kolo enduro, nič posebnega. Peljem se po Polhograjcih, tam, kjer sem začel. In to mi zadošča.« Ne skriva pa strasti do motorjev: letos bo vozil triumph 765 RS. »To je nova odvisnost. Ko nimam motorja, iščem novega. Berem, gledam, sanjam. In potem pride trenutek, ko izberem – in spet sem v igri.«

S svojimi pogledi na električne motorje in dvokolesnike ostaja zvest klasični izkušnji. Zvok, vibracija, moč – vse to mu pomeni več kot tiha učinkovitost baterij.

Čeprav bi se morda od Šaleharja pričakoval cinizem, je njegova zgodba z bratom Matevžem ganljiva. »Jaz sem bil tisti, ki je v otroštvu vzel več. In zdaj iščeva zgodbo, ki bo najina. Iskrena. Mogoče tudi malo zadoščenja, mogoče popravni izpit. A gotovo – iskrena.«