Bil je minister v prvi vladi po uvedbi večstrankarskega sistema v Sloveniji, pristojen za pravosodje in upravo. Kritika oblasti, opozarja ob aktualnem napadu vlade na slovenske medije in novinarje, četudi včasih ostra in morda enostranska, je tako pomembna za demokracijo, da jo je nedopustno omejevati. Vsebina depeše, ki je nastala na vladnem uradu za komuniciranje in prek zunanjega ministrstva romala na Svet Evrope, da je s svojo ideološkostjo osupnila in je po njegovem mnenju povsem nesprejemljiva za uradni dokument.
Slovenska družba je izrazito dualna, tudi aktualna zdravstvena kriza je očitno ni poenotila, tako en del družbe meni, da je demokracija ogrožena, približno enak del pa, da ni.
Ne le slovenska družba, neverjetno se zdi, da je tu razdeljena tudi stroka. Vendar je tega kriva politika, ki angažira ene strokovnjake in razrešuje druge ter jih s tem segregira. Seveda imajo strokovnjaki različne poglede, toda dokler jih politika ne ločuje, so sposobni razhajanja rešiti v strokovnem dialogu. Ko postanejo orodje ene ali druge politike za upravičevanje odločitev, pa se ta dialog izgubi v političnih sporih.
»Ne le slovenska družba, neverjetno se zdi, da je razdeljena tudi stroka. Vendar je tega kriva politika.«
Kar zadeva raven celotne družbe, menim, da demokracija ni ogrožena. Ogrožena je na Madžarskem, kjer se je parlament ubogljivo strinjal s časovno neomejenimi izrednimi pooblastili predsednika. Dokler se je bil državni zbor sposoben upreti nekaterim predlaganim določbam zakona, delitev oblasti deluje. Zato je tako pomembno, da se poslanci lahko sestajajo in da se zagotovi tudi možnost odločanja na daljavo. To praktično onemogoča razglasitev izrednih razmer, za katere po mojem mnenju v sedanjem položaju niso izpolnjeni ustavni pogoji – ne obstaja tako velika in splošna nevarnost, da bi bil ogrožen obstoj države, o čemer govori 92. člen ustave.
V tem kontekstu je treba gledati tudi na vprašanje histerije ali upravičenih strahov. Tistega, ki ima oblast, je treba pač nadzirati in mora kdaj pogoltniti včasih neupravičeno kritiko. Gotovo je opaziti tudi zaletave in neupravičene kritike vladnih ukrepov, kar nekateri imenujejo antijanševska histerija, vendar ta upravičenemu nadzoru nad oblastjo prej škoduje kot koristi, saj je nerazumna. Koristi pa upravičena in razumna kritika, pri čemer imajo mediji še posebno pomembno vlogo. Svobodni mediji, skupaj z delitvijo oblasti, zagotavljajo demokracijo in nadzor nad izvršilno oblastjo.
Prejšnji teden je razburil odgovor vlade Svetu Evrope o slovenskih novinarjih in medijih, ki da večinoma izvirajo iz komunističnega režima in temeljijo na dediščini totalitarnega režima. Komunizma že dolgo ni več, generacije urednikov in novinarjev so se zamenjale – živimo v vzporednih svetovih?
Kot razumem, je bila tako imenovana »depeša« uradno sporočilo ministrstva za zunanje zadeve Svetu Evrope. Glede na to je bila osupljivo ideološka in nesprejemljiva za uradni dokument. Današnjim medijem gotovo ni mogoče očitati totalitarne dediščine, kot tudi ni mogoče z navajanjem primerov izpred 30 let upravičiti današnjih napadov na svobodo medijev. Celo v času po osamosvojitvi po mojem spominu nismo pošiljali takih depeš.
»Medijem ni mogoče očitati totalitarne dediščine, kot tudi ni mogoče s primeri izpred 30 let upravičiti napadov na svobodo medijev.«
Zdaj v sredstvih javnega obveščanja najdemo trditve, da nihče od odgovornih v vladi ni videl tega dokumenta in da ga je samoiniciativno poslal neki urad, kar pa je še bolj osupljivo – kako je mogoče, da se uradno sporočilo ministrstva pošlje brez vedenja odgovornih? V zvezi z depešo je treba ponoviti pomen svobodnih medijev za demokracijo: kritika oblasti, četudi je včasih ostra in morda enostranska, je tako pomembna za demokracijo, da jo je nedopustno omejevati. Tu naj spet omenim Madžarsko – ko ne delujejo kritični mediji, ko ne deluje sodni nadzor, opustitev parlamenta ni daleč.
FOTO: Roman Šipić/Delo
Kako ocenjujete protikoronski megazakon zlasti v delu policijskih pooblastil? Opozicija že napoveduje pobudo za ustavno presojo.
Pri ukrepih za preprečevanje širjenja bolezni covid-19 je treba razlikovati ukrepe, ki naj zmanjšujejo možnost dodatnih okužb, in ukrepe za omilitev posledic. Kar zadeva prve, menim, da so bili večinoma upravičeni. Imam pa pomislek glede potrebnosti omejitve gibanja na območje občine zaradi majhnosti velikega števila slovenskih občin. Pripravljavci bi si lahko vzeli čas in določili nekoliko bolj razumna območja.
Po drugi strani se zakonu o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije pozna, da je bil sestavljen na hitro, vsebuje precej napak in nedoslednosti. Ima sicer dober namen, vendar se bojim, da bo več ljudi spravil v slabo voljo, kot jim pomagal. Ob natančnem branju ukrepov se izkaže, da so veliko bolj omejevalni, kot je izhajalo iz optimističnih napovedi vlade, nekateri pa so prav neposredno diskriminatorni. Upam, da bo to popravljeno z obljubljenimi spremembami, vendar je zakon, ki ga je treba spreminjati po enem mesecu, izrazito slab zakon.
Kaj pa v delu pooblastil policije?
Močno sem kritičen do večanja policijskih pooblastil v 103. členu interventnega zakona. To ni potrebno, kajti ta pooblastila ima že po zakonu o nalogah in pooblastilih policije. Ampak v tem zakonu so nadzorovana, urejena je možnost pritožbe. V interventnem zakonu tega ni.
Še večji problem je široka možnost zbiranja in obdelave podatkov, ki jo daje policiji navedeni 103. člen, saj ni jasen namen njihovega zbiranja, to pa je eden ključnih pogojev, da je obdelava osebnih podatkov ustavna. Policija namreč po zakonu o nalezljivih boleznih le sodeluje pri izvajanju ukrepov iz tega zakona in jih ne nadzoruje samostojno – to je v pristojnosti zdravstvenega inšpektorja in po novem tudi nekaterih drugih inšpektorjev.
»Še večji problem je široka možnost zbiranja in obdelave podatkov, ki jo daje policiji 103. člen, saj ni jasen namen njihovega zbiranja, to pa je eden ključnih pogojev, da je obdelava osebnih podatkov ustavna.«
Lokacijskega sledenja ljudem v karanteni ne bo, ta člen je bil iz interventnega zakona umaknjen, se pa vlada nagiba k uvedbi aplikacije, ki bi to vendarle omogočila.
Lokacijskemu sledenju odločno nasprotujem, saj menim, da je brez sodne odredbe za vsak posamičen primer neustavno. Pa še v tem primeru le zaradi kazenskega pregona ali zagotavljanja varnosti države. Zamisel je povsem nesprejemljiva. Nekaj drugega je, če bi pristojni državni organi, na primer zdravstveni inšpektorat, nekako pridobivali od telekomunikacijskih operaterjev anonimizirane podatke, ki jih ni mogoče povezati s posameznikom. Vendar pri tem ne gre za sledenje, pač pa morda za statistične analize, čeprav si ne predstavljam, kako in zakaj.
