Scenarij osamosvojitve
Resne priprave: Šele po praznovanju zadnjega dneva republike so v javnost prišle prve resnejše analize, kaj Slovenijo čaka po plebiscitu
Odpri galerijo
Janez Drnovšek, Ciril Zlobec, Milan Kučan, Lojze Peterle in Dimitrij Rupel so v dneh pred plebiscitom pogosto sestankovali. Foto Igor Modic
Zadnja dva dneva novembra leta 1990 smo v Sloveniji še zadnjič praznovali vsejugoslovanski praznik dan republike. Ljudje so dva prosta dneva različno izkoristili – kot je poročalo Delo, ki je izšlo 1. decembra – v Savinjski dolini so, denimo, še vedno odpravljali posledice katastrofalnih poplav z začetka meseca, mnogi pa so praznična dneva izrabili za prvo smuko v letu. Na Golteh, kjer so prav tisto leto odprli novo dvosedežnico, so imeli že 30 centimetrov snega. A začetek decembra je prinesel še nekaj, Delo je na naslovnici in na drugi strani objavil vest, da je slovenska vlada – takrat se ji je še reklo republiški izvršni svet – izdelala scenarij osamosvojitve.
V bistvu je bilo to gradivo, v katerem je vlada Lojzeta Peterleta pojasnjevala razloge za razpis plebiscita in oceno možnih posledic. Vlada je naredila prvi korak k temu, kar so zahtevali številni politiki v času pred plebiscitom – seznaniti ljudi, z vsemi pozitivnimi in negativnimi posledicami plebiscitarne odločitve. To je bil tudi čas, ko se je intenzivno sestankovalo, iskalo najprimernejši datum in nasploh je bilo v politiki čutiti veliko živčnosti in negotovosti. Vladni scenarij naj bi, še preden je potem skupščina razpravljala o plebiscitu in datumu, kdaj naj bi potekal, poskušal prikazati realen položaj.
Na začetku gradiva je vlada poudarila, da bo Republika Slovenija prevzela tiste pristojnosti, ki jih je do takrat uresničevala na ravni federacije, če bo rezultat plebiscita za samostojno in neodvisno slovensko državo. To je pomenilo, da Slovenija ne bi bila več del federacije, del SFRJ, ampak samostojna država, mednarodnopravni subjekt, in bi samostojno odločala, kakšne povezave bo vzpostavljala z drugimi državami. Plebiscitarna odločitev, so takrat zapisali, je zavezujoča za skupščino, vlado in predsedstvo Slovenije.
Odločitev za samostojnost se, po mnenju takratnega izvršnega sveta,lahko uresniči na tri načine: bodisi z razvezo od drugih republik v federaciji, bodisi z izločitvijo iz federacije oziroma odcepitvijo Slovenije, bodisi s sklenitvijo konfederalne pogodbe, med samostojnimi državami. Če pa bi se slovenski narod odločil, da ne želi, da bi Slovenija postala samostojna in neodvisna država, bi to po mnenju vlade pomenilo, da ne želi sam odločati o svoji prihodnosti, kar bi tudi pomenilo, da bi ostal v federaciji, kjer bi večina odločala o njegovi usodi in kjer bi tudi v njegovem imenu s preglasovanjem odločali o temeljnih pogojih življenja Slovenije.
Največ pozornosti je vlada v svojem scenariju namenila gospodarstvu in vplivu osamosvojitve nanj. Napovedala je, da bo, ne glede na to, za kaj se Slovenija odloči, ali za samostojnost ali obstoj v federaciji, gospodarstvo v Sloveniji v globoki krizi. Prihodnja leta bodo, je zapisala, v vsakem primeru leta odrekanja, povečevanja brezposelnosti, zmanjševanja produktivnosti in krize. Zato bi osamosvojitev lahko omogočala hitrejšo vzpostavitev normalnega gospodarskega sistema, samostojno, slovenskemu gospodarstvu ustrezno ekonomsko politiko, normalne kapitalske tokove s svetom, boljšo izrabo geografskega prostora, učinkovitejše izkoriščanje razvojnega potenciala, pospešeno prilagajanje evropskim normam gospodarjenja in prenehanje vzdrževanja drage zvezne države.
Je pa osamosvajanje Slovenije, so opozarjali načrtovalci vladnega gradiva, povezano s tveganjem, saj je odvisno od dogajanj, ki jih ni mogoče v celoti predvideti, predvsem pa od odzivov drugih delov Jugoslavije in federacije ter drugih držav, mednarodnih finančnih in drugih institucij. Še posebno kritična je bila takrat takojšnja odvisnost od posojil tujih poslovnih bank in tuje finančne pomoči, ki je ni mogoče zagotoviti vnaprej.
Zaradi tega je bilo tveganje na teh dveh področjih zelo veliko. V času od razglasitve izidov plebiscita do osamosvojitve Slovenije, so opozarjali, bodo morali vlada in drugi državni organi delovati tako, da se bo mogoče izogniti posledicam, ki bi spremljale takojšnjo enostransko prekinitev vezi z drugimi deli Jugoslavije. Brez tega bi po mnenju vlade slovensko gospodarstvo ogrozili: lahko bi sledili blokada finančnih tokov zaradi skupnih dolgov, izguba jugoslovanskega trga in zunanjetrgovinskih povezav s svetom, ki jih je dotlej imela Slovenija prek jugoslovanskih podjetij in ustanov, izguba premoženja v drugih delih Jugoslavije, zmanjšanje obsega trga, ki je za tuja vlaganja manj zanimiv, nenaklonjen odnos Svetovne banke, Mednarodnega denarnega sklada in drugih mednarodnih institucij do Slovenije ter veliki stroški razvijanja lastnega gospodarskega sistema.
Po oceni, ki jo je izdelal republiški sekretariat za načrtovanje, bi za 50 odstotkov zmanjšana prodaja v druge republike za Slovenijo pomenila za okoli 19 odstotkov manjšo proizvodnjo. Kar pa zadeva dolgove v tujini, so menili, se tudi osamosvojeni Sloveniji ni bati kaj posebnega, saj je bila Slovenija relativno malo zadolžena in je bila s svojim izvozom sposobna dolgove tujini redno odplačevati. Slovenija bo, so še zapisali na vladi, če se bodo prebivalci odločili za njeno osamosvojitev, še naprej spoštovala mednarodne pogodbe, ki jih je sklenila Jugoslavija z drugimi državami in se nanašajo samo na ozemlje Slovenije.
Prav tako so zagotavljali, da se položaj manjšin v Sloveniji ne bo poslabšal, da bodo prebivalci italijanske in madžarske narodnosti tudi v samostojni Sloveniji imeli vse pravice, ki so jih imeli do takrat. Pripadniki drugih narodov in narodnosti, ki imajo stalno prebivališče v Sloveniji, pa da bodo lahko, so zagotovili, če bodo tako želeli, pridobili slovensko državljanstvo.
V bistvu je bilo to gradivo, v katerem je vlada Lojzeta Peterleta pojasnjevala razloge za razpis plebiscita in oceno možnih posledic. Vlada je naredila prvi korak k temu, kar so zahtevali številni politiki v času pred plebiscitom – seznaniti ljudi, z vsemi pozitivnimi in negativnimi posledicami plebiscitarne odločitve. To je bil tudi čas, ko se je intenzivno sestankovalo, iskalo najprimernejši datum in nasploh je bilo v politiki čutiti veliko živčnosti in negotovosti. Vladni scenarij naj bi, še preden je potem skupščina razpravljala o plebiscitu in datumu, kdaj naj bi potekal, poskušal prikazati realen položaj.
Trije načini
Na začetku gradiva je vlada poudarila, da bo Republika Slovenija prevzela tiste pristojnosti, ki jih je do takrat uresničevala na ravni federacije, če bo rezultat plebiscita za samostojno in neodvisno slovensko državo. To je pomenilo, da Slovenija ne bi bila več del federacije, del SFRJ, ampak samostojna država, mednarodnopravni subjekt, in bi samostojno odločala, kakšne povezave bo vzpostavljala z drugimi državami. Plebiscitarna odločitev, so takrat zapisali, je zavezujoča za skupščino, vlado in predsedstvo Slovenije.
Janez Drnovšek, Ciril Zlobec, Milan Kučan, Lojze Peterle in Dimitrij Rupel so v dneh pred plebiscitom pogosto sestankovali. Foto Igor Modic
Odločitev za samostojnost se, po mnenju takratnega izvršnega sveta,lahko uresniči na tri načine: bodisi z razvezo od drugih republik v federaciji, bodisi z izločitvijo iz federacije oziroma odcepitvijo Slovenije, bodisi s sklenitvijo konfederalne pogodbe, med samostojnimi državami. Če pa bi se slovenski narod odločil, da ne želi, da bi Slovenija postala samostojna in neodvisna država, bi to po mnenju vlade pomenilo, da ne želi sam odločati o svoji prihodnosti, kar bi tudi pomenilo, da bi ostal v federaciji, kjer bi večina odločala o njegovi usodi in kjer bi tudi v njegovem imenu s preglasovanjem odločali o temeljnih pogojih življenja Slovenije.
Največ pozornosti je vlada v svojem scenariju namenila gospodarstvu in vplivu osamosvojitve nanj. Napovedala je, da bo, ne glede na to, za kaj se Slovenija odloči, ali za samostojnost ali obstoj v federaciji, gospodarstvo v Sloveniji v globoki krizi. Prihodnja leta bodo, je zapisala, v vsakem primeru leta odrekanja, povečevanja brezposelnosti, zmanjševanja produktivnosti in krize. Zato bi osamosvojitev lahko omogočala hitrejšo vzpostavitev normalnega gospodarskega sistema, samostojno, slovenskemu gospodarstvu ustrezno ekonomsko politiko, normalne kapitalske tokove s svetom, boljšo izrabo geografskega prostora, učinkovitejše izkoriščanje razvojnega potenciala, pospešeno prilagajanje evropskim normam gospodarjenja in prenehanje vzdrževanja drage zvezne države.
Kritična odvisnost
Je pa osamosvajanje Slovenije, so opozarjali načrtovalci vladnega gradiva, povezano s tveganjem, saj je odvisno od dogajanj, ki jih ni mogoče v celoti predvideti, predvsem pa od odzivov drugih delov Jugoslavije in federacije ter drugih držav, mednarodnih finančnih in drugih institucij. Še posebno kritična je bila takrat takojšnja odvisnost od posojil tujih poslovnih bank in tuje finančne pomoči, ki je ni mogoče zagotoviti vnaprej.
Zaradi tega je bilo tveganje na teh dveh področjih zelo veliko. V času od razglasitve izidov plebiscita do osamosvojitve Slovenije, so opozarjali, bodo morali vlada in drugi državni organi delovati tako, da se bo mogoče izogniti posledicam, ki bi spremljale takojšnjo enostransko prekinitev vezi z drugimi deli Jugoslavije. Brez tega bi po mnenju vlade slovensko gospodarstvo ogrozili: lahko bi sledili blokada finančnih tokov zaradi skupnih dolgov, izguba jugoslovanskega trga in zunanjetrgovinskih povezav s svetom, ki jih je dotlej imela Slovenija prek jugoslovanskih podjetij in ustanov, izguba premoženja v drugih delih Jugoslavije, zmanjšanje obsega trga, ki je za tuja vlaganja manj zanimiv, nenaklonjen odnos Svetovne banke, Mednarodnega denarnega sklada in drugih mednarodnih institucij do Slovenije ter veliki stroški razvijanja lastnega gospodarskega sistema.
Za leta po plebiscitu je takratna vlada v vsakem primeru napovedala leta odrekanja, povečevanja brezposelnosti, zmanjševanja produktivnosti in krize.
Po oceni, ki jo je izdelal republiški sekretariat za načrtovanje, bi za 50 odstotkov zmanjšana prodaja v druge republike za Slovenijo pomenila za okoli 19 odstotkov manjšo proizvodnjo. Kar pa zadeva dolgove v tujini, so menili, se tudi osamosvojeni Sloveniji ni bati kaj posebnega, saj je bila Slovenija relativno malo zadolžena in je bila s svojim izvozom sposobna dolgove tujini redno odplačevati. Slovenija bo, so še zapisali na vladi, če se bodo prebivalci odločili za njeno osamosvojitev, še naprej spoštovala mednarodne pogodbe, ki jih je sklenila Jugoslavija z drugimi državami in se nanašajo samo na ozemlje Slovenije.
Prav tako so zagotavljali, da se položaj manjšin v Sloveniji ne bo poslabšal, da bodo prebivalci italijanske in madžarske narodnosti tudi v samostojni Sloveniji imeli vse pravice, ki so jih imeli do takrat. Pripadniki drugih narodov in narodnosti, ki imajo stalno prebivališče v Sloveniji, pa da bodo lahko, so zagotovili, če bodo tako želeli, pridobili slovensko državljanstvo.
