V nadaljevanju preberite:

»Tu med cvetovi polna čaša vina/Le meni je namenjena penina/Ko dvigam čašo mesečina sije/In s čašo jaz ter senca – pa smo trije/Ni luna nikdar vina razumela/Le senca z mano pije vsa vesela/Trenutek blag je s senco – mesečino/Veselje vigredi mi daje vino.«

O kitajskem pesniku Li Baiju (ali Li Taipoju, kot ga včasih imenujejo) obstaja prepričanje, da je umrl, ko se je hotel dotaknili odseva lune v reki. Padel je s čolna in utonil. Večno je hrepenel po tej srebrni spremljevalki svoje samote, prav tako pa je bil tudi zelo pogosto pijan, tako da je povsem mogoče, da je nekega novembrskega dne leta 762 v resnici tako končal svoje življenje.

Kako se ne bi spomnila velikana iz dinastije Tang in njegovih verzov v trenutku, ko je nad našimi glavami lebdela »krvava luna«?