Prijateljstvo na preizkušnji interesov
Francoski predsednik Emmanuel Macron mehča nacionalizem Donalda Trumpa.
Odpri galerijo
Največji uganki sta, kako krasen fant je Emmanuel Macron in kako preračunljiv je vedno neposredni Donald Trump. FOTO: AFP
New York – Leto dni po pokanju členkov v znamenitem rokovanju predsednikov, francoskega Emmanuela Macrona in ameriškega Donalda Trumpa, naj bi njun odnos prerasel v skoraj ljubeče razumevanje drugačnosti. Toda to je kljub toplemu sprejemu v Washingtonu tokrat na precejšnji preizkušnji.
Vprašanje je že iskrenost medsebojnih čustev, Trump morda celo verjame v njun posebni odnos, saj ima po besedah Lauren Collins iz časnika New Yorker laskanje, tudi najočitnejše, pomembno vlogo »v moralnem in intelektualnem vakuumu sedanjega predsedovanja«, Trump pa vsakogar, ob katerem se počuti pomembnega, hitro označi za »krasnega fanta«. Na drugi strani naj bi bil Macron veliko bolj preračunljiv pri kovanju povezave z voditeljem še vedno najvplivnejše države na svetu. Hkrati sta po volitvah še bolj oslabljena Angela Merkel in v brexit zavozlana Theresa May kljub naraščanju domačih težav Francoza okrepili njegov položaj najmočnejšega evropskega voditelja in krotilca slonov, ki poskuša premostiti rastoče nesoglasje med obema stranema Atlantika.
Francoski predsednik je postal zastavonoša sredinske liberalne politike, ki nasprotuje zaščitnim carinskim ukrepom, podpira odločne ukrepe za zmanjševanje toplogrednih izpustov in omejevanje podnebnih sprememb ter zagovarja tesneje povezano Evropsko unijo. Medtem ko Macron na glas obsoja »vase zagledano nacionalistično sebičnost«, Trump, ki ga je na politični vrh naplavil val desnega populizma, s politiko Najprej Amerika para povezave mednarodne ureditve, ZDA pa je umaknil iz okoljskih prizadevanj. Povezuje ju njuna presenetljiva volilna zmaga ter potreba, da se kažeta kot močna in odločna voditelja z veličastnimi načrti. Ne prav daleč od Trumpa ni niti Macronovo zaostrovanje politike priseljevanja, s katerim poskuša spodnesti prepričevalno moč francoske desnice. Ob vsej domnevni spretnosti, s katero naj bi Francoz kultiviral odnos z Američanom, pa ima tokrat težjo nalogo. »Trump na drugi strani Atlantika ni priljubljen, zato se bo Macron doma soočal z vprašanji zakaj je izgubljal čas z ameriškem predsednikom, če ne bo imel česa pokazati,« meni Charles Kupchan iz mnenjske organizacije Council on Foreign Relations.
Do zdaj sta se Pariz in Washington uspešno izogibala razlikam in poudarjala skupne cilje. Po razočaranju, ki ga je na Elizejskih poljanah 2013 sprožila odločitev takratnega ameriškega predsednika Baracka Obama, da tik pred zdajci prekliče kaznovanje sirskega režima zaradi uporabe bojnih strupov, so tri najmočnejše zahodne sile (ZDA, Francija in Velika Britanija) v začetku meseca družno izvedle raketni prikaz moči v Siriji zaradi vnovične domnevne uporabe bojnih strupov. Toda ko se je Macron pohvali, da je prepričal Trumpa v posredovanje in nadaljevanje sirske vojaške navzočnosti, je iz Bele hiše hitro prišel odgovor, da se ameriška politika v Siriji ni spremenila in da želi predsednik vojaške enote umakniti, takoj ko bo mogoče. Kar kaže, da je precejšnje vprašanje, ali bo navidezno tovarištvo voditeljev mogoče pretvoriti v vsebinske politične premike.
Bližnji vzhod je eno ključnih vprašanj obiska, ki se bo jutri končal z Macronovim nagovorom kongresa. Vse bližnji je 12. maj, ko mora Trump ponovno potrditi ameriško zavezo jedrskemu sporazumu z Iranom. EU in francoski predsednik zagovarjata stališče, da je svet bolj varen z veljavnim sporazumom, kar je slednji v nedeljo ne po naključju sporočal prek konservativne televizije Fox News, Trumpovega najljubšega vira informacij. Po njegovih besedah sporazum ni idealen, toda boljša izbira za preprečevanje jedrskega oboroževanja Irana ne obstaja, »nimamo načrta B«, zato sporazuma ne bi smeli zavreči, ampak ga poskušati izboljšati. Toda francosko lobiranje bo izjemno težko, saj Trump ves čas glasno kritizira dogovor, v zadnjem času pa se je obdal z jastrebi, kot je svetovalec za nacionalno varnost John Bolton, ki zagovarjajo ameriško prekinitev dogovora.
Precej lažje naj bi potekali pogovori trgovinskih odnosih. 1. maja se izteče izjemam, ki je evropsko jeklo in aluminij obvarovala pred uvoznimi tarifami, evropska stran se zavzema, da bi takšno izvzetje postalo trajno. EU in ZDA sta sicer daleč od tako obsežnega prostotrgovinskega sporazuma, kot je bilo Atlantsko trgovinsko in naložbeno partnerstvo (razvpiti TTIP), Macron bo Najprej Amerika predsednika skušal prepričati, naj ne obrne povsem hrbta multilateralizmu in naj skupaj z EU okrepi mednarodno sodelovanje, tudi na področju boja proti podnebnim spremembam. Toda za razliko od Kitajske ali Južne Koreje kljub svojemu položaju najmočnejšega politika v EU v pogovorih ne more ponuditi dogovorov, ki bi unesli Trumpovo nerganje, da svet izkorišča ZDA. To je mogoče le s strinjanjem vseh 27 članic evropske povezave. Francoski adut je le njegova bromanca z ameriškim predsednikom. Koliko je ta trdna in pomembna, bo jasno hitro po jutrišnjem koncu obiska v ZDA.
Vprašanje je že iskrenost medsebojnih čustev, Trump morda celo verjame v njun posebni odnos, saj ima po besedah Lauren Collins iz časnika New Yorker laskanje, tudi najočitnejše, pomembno vlogo »v moralnem in intelektualnem vakuumu sedanjega predsedovanja«, Trump pa vsakogar, ob katerem se počuti pomembnega, hitro označi za »krasnega fanta«. Na drugi strani naj bi bil Macron veliko bolj preračunljiv pri kovanju povezave z voditeljem še vedno najvplivnejše države na svetu. Hkrati sta po volitvah še bolj oslabljena Angela Merkel in v brexit zavozlana Theresa May kljub naraščanju domačih težav Francoza okrepili njegov položaj najmočnejšega evropskega voditelja in krotilca slonov, ki poskuša premostiti rastoče nesoglasje med obema stranema Atlantika.
Francoski predsednik je postal zastavonoša sredinske liberalne politike, ki nasprotuje zaščitnim carinskim ukrepom, podpira odločne ukrepe za zmanjševanje toplogrednih izpustov in omejevanje podnebnih sprememb ter zagovarja tesneje povezano Evropsko unijo. Medtem ko Macron na glas obsoja »vase zagledano nacionalistično sebičnost«, Trump, ki ga je na politični vrh naplavil val desnega populizma, s politiko Najprej Amerika para povezave mednarodne ureditve, ZDA pa je umaknil iz okoljskih prizadevanj. Povezuje ju njuna presenetljiva volilna zmaga ter potreba, da se kažeta kot močna in odločna voditelja z veličastnimi načrti. Ne prav daleč od Trumpa ni niti Macronovo zaostrovanje politike priseljevanja, s katerim poskuša spodnesti prepričevalno moč francoske desnice. Ob vsej domnevni spretnosti, s katero naj bi Francoz kultiviral odnos z Američanom, pa ima tokrat težjo nalogo. »Trump na drugi strani Atlantika ni priljubljen, zato se bo Macron doma soočal z vprašanji zakaj je izgubljal čas z ameriškem predsednikom, če ne bo imel česa pokazati,« meni Charles Kupchan iz mnenjske organizacije Council on Foreign Relations.
Težavno prepričevanje
Do zdaj sta se Pariz in Washington uspešno izogibala razlikam in poudarjala skupne cilje. Po razočaranju, ki ga je na Elizejskih poljanah 2013 sprožila odločitev takratnega ameriškega predsednika Baracka Obama, da tik pred zdajci prekliče kaznovanje sirskega režima zaradi uporabe bojnih strupov, so tri najmočnejše zahodne sile (ZDA, Francija in Velika Britanija) v začetku meseca družno izvedle raketni prikaz moči v Siriji zaradi vnovične domnevne uporabe bojnih strupov. Toda ko se je Macron pohvali, da je prepričal Trumpa v posredovanje in nadaljevanje sirske vojaške navzočnosti, je iz Bele hiše hitro prišel odgovor, da se ameriška politika v Siriji ni spremenila in da želi predsednik vojaške enote umakniti, takoj ko bo mogoče. Kar kaže, da je precejšnje vprašanje, ali bo navidezno tovarištvo voditeljev mogoče pretvoriti v vsebinske politične premike.
Bližnji vzhod je eno ključnih vprašanj obiska, ki se bo jutri končal z Macronovim nagovorom kongresa. Vse bližnji je 12. maj, ko mora Trump ponovno potrditi ameriško zavezo jedrskemu sporazumu z Iranom. EU in francoski predsednik zagovarjata stališče, da je svet bolj varen z veljavnim sporazumom, kar je slednji v nedeljo ne po naključju sporočal prek konservativne televizije Fox News, Trumpovega najljubšega vira informacij. Po njegovih besedah sporazum ni idealen, toda boljša izbira za preprečevanje jedrskega oboroževanja Irana ne obstaja, »nimamo načrta B«, zato sporazuma ne bi smeli zavreči, ampak ga poskušati izboljšati. Toda francosko lobiranje bo izjemno težko, saj Trump ves čas glasno kritizira dogovor, v zadnjem času pa se je obdal z jastrebi, kot je svetovalec za nacionalno varnost John Bolton, ki zagovarjajo ameriško prekinitev dogovora.
Trgovinska vprašanja
Precej lažje naj bi potekali pogovori trgovinskih odnosih. 1. maja se izteče izjemam, ki je evropsko jeklo in aluminij obvarovala pred uvoznimi tarifami, evropska stran se zavzema, da bi takšno izvzetje postalo trajno. EU in ZDA sta sicer daleč od tako obsežnega prostotrgovinskega sporazuma, kot je bilo Atlantsko trgovinsko in naložbeno partnerstvo (razvpiti TTIP), Macron bo Najprej Amerika predsednika skušal prepričati, naj ne obrne povsem hrbta multilateralizmu in naj skupaj z EU okrepi mednarodno sodelovanje, tudi na področju boja proti podnebnim spremembam. Toda za razliko od Kitajske ali Južne Koreje kljub svojemu položaju najmočnejšega politika v EU v pogovorih ne more ponuditi dogovorov, ki bi unesli Trumpovo nerganje, da svet izkorišča ZDA. To je mogoče le s strinjanjem vseh 27 članic evropske povezave. Francoski adut je le njegova bromanca z ameriškim predsednikom. Koliko je ta trdna in pomembna, bo jasno hitro po jutrišnjem koncu obiska v ZDA.
