Tiskane izdaje
Mednarodni komite Rdečega križa je v nedeljo zvečer razglasil, da v celotni Siriji poteka državljanska vojna, kar pomeni, da bodo od zdaj naprej vsi vojni zločini in zločini proti človeštvu veljali za nesporno kršitev Ženevske konvencije, katere »varuh« je ICRC.
»Pomembno je, da zdaj za vse vpletene strani v sirskem konfliktu velja mednarodno humanitarno pravo,« je danes izjavil tiskovni predstavnik Mednarodnega komiteja Rdečega križa v Ženevi Hicham Hassan. ICRC se je z razglasitvijo sirskega konflikta za državljansko vojno »pridružil« vodji mirovniških misij pri Združenih narodih Herveju Ladsousu. Slednji upa, da bo posebni odposlanec ZN in Arabske lige Kofi Anan do četrtka uspel zbrati dovolj mednarodne podpore za podaljšanje – in predvsem okrepitev – za zdaj le opazovalne mednarodne misije v Siriji, kjer je bilo od začetka spopadov ubitih skoraj 17.000 ljudi.
Velika ironija »uradnega začetka« sirske državljanske vojne je, da je za predsednika Bašarja al Asada to dejansko dobra novica, saj si je skupaj s svojim vojaško-poslovnim krogom že vse od začetka ljudskega upora proti manjšinjskemu alavitskemu režimu na vso moč prizadeval diskurz in vsebino vojne speljati na sektaška polja.
To mu je v celoti uspelo. A ne le zaradi brutalne šiitske milice šabiha, ki je v zadnjih mesecih prerasla samo sebe in iz kriminalne združbe postala pratkično specialna enota režima, temveč tudi zaradi zelo odkritega vstopa sunitskih kraljevin Saudske Arabije in Katarja v sirsko vojno. Enako velja za šiitski Iran in libanonsko šiitsko gibanje Hezbolah, ki sta – poleg geostrateških sil Rusije in Kitajske – najmočnejša zaveznika Asadovega režima. Režima, ki je v kontekst sektaških spopadov in tudi vse bolj vroče bližnjevzhodne hladne vojne, uvrstil tudi številne izvensodne poboje, mučenja političnih nasprotnikov, pokole v upornih vaseh (Hula, Mazrat al Kabir, Tremsa) ter odnose z vsemi sosednjimi državami, kar je – skupaj z vladnimi tanki – v celoti pregazilo ostanke sirskega poglavja arabske pomladi.
Neenotna in vprašljivo legitimna opozicija
K spremenjenemu diskurzu sirskega konflikta je veliko prispevala tudi neenotna in marsikdaj tudi vprašljivo legitimna opozicija na čelu s Sirskim nacionalnim svetom, ki je s svojimi številnimi frakcijami v zadnjem letu dni precej bolj kot boj za »novo Sirijo« in demokracijo izpostavila vprašanje odnosov med vladajočo šiitsko ločino in sunitsko večino, ob tem pa pozabila na Kurde, Druze in kristjane, ki so se med spopadi največkrat znašli v navzkrižnem ognju in bili v eksistencialnem strahu zategadelj prisiljeni sklepati politično in etično skrajno dvomljiva zavezništva.
Ta zavezništva so najbolj močna ravno v Damasku, kjer so danes v več četrtih že tretji dan potekali srditi spopadi med vladnimi silami in pripadniki uporniške Sirske osvobodilne vojske, ki je v zadnjih tednih po poročilih s terena spremenila taktiko in začela delovati veliko bolj gverilsko in »pro-aktivno«, kar potrjujejo tudi njeni poveljniki. Nad sirsko prestolnico se je danes vil gost dim. Najhujši spopadi v sedemnajstih mesecih upora proti Asadovemu režimu so se hitro približevali središču mesta.
Ob tem so se ponovno zaostrili tudi odnosi med Ankaro in Damaskom, ki so sovražni že vse od sirske sestrelitve turškega vojaškega letala, kar je v eksluzivnem intervjuju za turški časnik Cumhuriyet potrdil tudi predsednik Bašar al Asad. »Turška želja po vmešavanju v sirske notranje zadeve je Turčijo žal spremenila v akterja vseh krvavih aktivnosti. Turčija je teroristom, ki pobijajo naše ljudi, nudila vso logistično podporo,« je bil oster Asad, ki svoji veliki sosedi do zdaj ni ravno upal kazati zob. Sirski predsednik je ob tem – del njegove jasne in očitno zelo uspešne taktike – predsednika turške vlade Recepa Tayyipa Erdogana obtožil, da ga vodijo »sektaški instinkti«.
