Več Trumpovih aktov – več enotnosti EU
Čeprav se Unija odziva enotno, bo reševanje sporazuma z Iranom in čezatlantske zveze trd oreh.
Odpri galerijo
FOTO: AFP
Bruselj – Ameriški izstop iz jedrskega sporazuma z Iranom kot udarec mednarodnemu redu je bil za EU močnejše dramilo kot napad Donalda Trumpa na pariški sporazum, odpiranje trgovinske fronte in ostri očitki znotraj Nata.
Spodkopana je bila verodostojnost diplomacije, v sosednji bližnjevzhodni regiji bo položaj še težji, ogroženi so evropski gospodarski interesi. Kako bi se bilo najbolje odzvati, bo že tema jutrišnjega srečanja vodij diplomacij Francije, Nemčije in Združenega kraljestva z visoko zunanjepolitično predstavnico Unije Federico Mogherini. Četverica se bo nato srečala še z iranskim zunanjim ministrom Mohamed Džavadom Zarifom. Iransko vprašanje bo zasenčilo vse drugo na vrhu EU in Zahodnega Balkana v Sofiji. Želja je, da bi Teheran nadaljeval spoštovanje obveznosti iz dunajskega jedrskega sporazuma.
Nemška kanclerka Angela Merkel je konec tedna pozivala k trezni presoji, češ da se mora šele pokazati, koliko se jedrski sporazum sploh lahko obdrži, če gospodarska velesila ZDA ne sodeluje več v njem. Za Unijo postaja čedalje bolj neizogiben in nujen jasen odgovor na vprašanje – postavlja se že ves čas po izvolitvi Trumpa –, ali se v EU še lahko zanesemo na ZDA. Merklova je na podelitvi nagrade Karla Velikega Emmanuelu Macronu opozorila, da »ni več tako, da nas bodo ZDA preprosto branile, temveč mora Evropa svojo usodo vzeti v svoje roke. To je naloga prihodnosti.«
Jasnejše znamenje razpadanja čezatlantskega partnerstva, kot je bilo ravnanje ZDA ob izstopu iz jedrskega sporazuma, bi si bilo težko predstavljali. Čeprav naj bi bili na obeh straneh Atlantika drug drugemu dobri prijatelji in tesni zavezniki, ZDA pri svojem odločanju o Iranu niso hotele upoštevati interesov evropskih držav. Takšna drža je povsem poenotila Unijo z Združenim kraljestvom vred. Položaj v čezatlantskem partnerstvu je težji kot med iraško krizo v letih 2002
2003, ko skupina članic EU Francijo in Nemčijo na čelu s ni sledila liniji Washingtona.
Nekateri med bolj izkušenimi evropskimi diplomati opozarjajo, da bi se v Uniji morali odzivati potrpežljivo in ne bi smeli prenagljeno zapirati čezatlantskih vrat. Do prihodnjih ameriških predsedniških volitev sta še dve leti in pol. Predvsem na področju obrambe je položaj kočljiv, saj je Evropa odvisna od ZDA. Osamosvajanje bi imelo visoko ceno. Članice Unije so se šele v zadnjih letih začele resneje ukvarjati z vprašanjem skupne obrambe. Doslej so se kljub številnim političnim izjavam in razglašenim projektom »stalnega strukturiranega sodelovanja« zgodili kvečjemu simbolični premiki.
Posledice prelomne Trumpove odločitve bodo ključne na gospodarskem področju. Denimo: v vodo utegne pasti orjaška kupčija s prodajo Airbusovih letal Iranu. Evropskim podjetjem, ki poslujejo z Iranom, grozijo sekundarne sankcije. Prizadele bi velika podjetja, ki delujejo na iranskem in ameriškem trgu. Kljub pozivom, da bi morali zaščititi evropske gospodarske interese, v Berlinu opozarjajo, da nimajo razpolago pravnih možnosti za zaščito podjetij pred ameriškimi odločitvami. Eden od predlogov na mizi so izjeme za evropska podjetja.
V Parizu najglasneje napovedujejo predloge za največjo mogočo zaščito podjetij. Interesi francoskih korporacij, kakršna je naftna družba Total, v Iranu so očitni. Še huje za evropske interese je grozeče širjenje požara, če bi propadel jedrski sporazum in bi Teheran odmrznil jedrski program. Vsako ravnanje, s katerim bi se vodilne evropske države pri nasprotovanju politiki Washingtona do Teherana zbližale s Kitajsko in Rusijo, ki sta sopodpisnici jedrskega sporazuma, bi bil nov udarec enotnosti Zahoda.
Tako reševanje šele tri leta starega sporazuma postaja prvorazredna naloga za evropsko diplomacijo. Tudi agresivno ravnanje Irana v regiji v letih po njegovem podpisu bo moralo na mizo. Predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker je pred nekaj dnevi v Firencah potožil, da glasu Evrope v velikem koncertu držav na zunanjepolitičnem področju ni slišati, »ker moramo zmeraj odločati s soglasjem«. Vsem zagovornikom poglabljanja evropskega povezovanja pa ugaja uresničevanje prerokbe, izrečene ob izvolitvi Trumpa – njegovo ravnanje bo najbolj pripomoglo k strnjenju vrst v EU.
Spodkopana je bila verodostojnost diplomacije, v sosednji bližnjevzhodni regiji bo položaj še težji, ogroženi so evropski gospodarski interesi. Kako bi se bilo najbolje odzvati, bo že tema jutrišnjega srečanja vodij diplomacij Francije, Nemčije in Združenega kraljestva z visoko zunanjepolitično predstavnico Unije Federico Mogherini. Četverica se bo nato srečala še z iranskim zunanjim ministrom Mohamed Džavadom Zarifom. Iransko vprašanje bo zasenčilo vse drugo na vrhu EU in Zahodnega Balkana v Sofiji. Želja je, da bi Teheran nadaljeval spoštovanje obveznosti iz dunajskega jedrskega sporazuma.
Odgovorni za svojo usodo
Nemška kanclerka Angela Merkel je konec tedna pozivala k trezni presoji, češ da se mora šele pokazati, koliko se jedrski sporazum sploh lahko obdrži, če gospodarska velesila ZDA ne sodeluje več v njem. Za Unijo postaja čedalje bolj neizogiben in nujen jasen odgovor na vprašanje – postavlja se že ves čas po izvolitvi Trumpa –, ali se v EU še lahko zanesemo na ZDA. Merklova je na podelitvi nagrade Karla Velikega Emmanuelu Macronu opozorila, da »ni več tako, da nas bodo ZDA preprosto branile, temveč mora Evropa svojo usodo vzeti v svoje roke. To je naloga prihodnosti.«
Jasnejše znamenje razpadanja čezatlantskega partnerstva, kot je bilo ravnanje ZDA ob izstopu iz jedrskega sporazuma, bi si bilo težko predstavljali. Čeprav naj bi bili na obeh straneh Atlantika drug drugemu dobri prijatelji in tesni zavezniki, ZDA pri svojem odločanju o Iranu niso hotele upoštevati interesov evropskih držav. Takšna drža je povsem poenotila Unijo z Združenim kraljestvom vred. Položaj v čezatlantskem partnerstvu je težji kot med iraško krizo v letih 2002
2003, ko skupina članic EU Francijo in Nemčijo na čelu s ni sledila liniji Washingtona.
Paziti na interese korporacij
Nekateri med bolj izkušenimi evropskimi diplomati opozarjajo, da bi se v Uniji morali odzivati potrpežljivo in ne bi smeli prenagljeno zapirati čezatlantskih vrat. Do prihodnjih ameriških predsedniških volitev sta še dve leti in pol. Predvsem na področju obrambe je položaj kočljiv, saj je Evropa odvisna od ZDA. Osamosvajanje bi imelo visoko ceno. Članice Unije so se šele v zadnjih letih začele resneje ukvarjati z vprašanjem skupne obrambe. Doslej so se kljub številnim političnim izjavam in razglašenim projektom »stalnega strukturiranega sodelovanja« zgodili kvečjemu simbolični premiki.
Posledice prelomne Trumpove odločitve bodo ključne na gospodarskem področju. Denimo: v vodo utegne pasti orjaška kupčija s prodajo Airbusovih letal Iranu. Evropskim podjetjem, ki poslujejo z Iranom, grozijo sekundarne sankcije. Prizadele bi velika podjetja, ki delujejo na iranskem in ameriškem trgu. Kljub pozivom, da bi morali zaščititi evropske gospodarske interese, v Berlinu opozarjajo, da nimajo razpolago pravnih možnosti za zaščito podjetij pred ameriškimi odločitvami. Eden od predlogov na mizi so izjeme za evropska podjetja.
V Parizu najglasneje napovedujejo predloge za največjo mogočo zaščito podjetij. Interesi francoskih korporacij, kakršna je naftna družba Total, v Iranu so očitni. Še huje za evropske interese je grozeče širjenje požara, če bi propadel jedrski sporazum in bi Teheran odmrznil jedrski program. Vsako ravnanje, s katerim bi se vodilne evropske države pri nasprotovanju politiki Washingtona do Teherana zbližale s Kitajsko in Rusijo, ki sta sopodpisnici jedrskega sporazuma, bi bil nov udarec enotnosti Zahoda.
Soglasje kot zavora
Tako reševanje šele tri leta starega sporazuma postaja prvorazredna naloga za evropsko diplomacijo. Tudi agresivno ravnanje Irana v regiji v letih po njegovem podpisu bo moralo na mizo. Predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker je pred nekaj dnevi v Firencah potožil, da glasu Evrope v velikem koncertu držav na zunanjepolitičnem področju ni slišati, »ker moramo zmeraj odločati s soglasjem«. Vsem zagovornikom poglabljanja evropskega povezovanja pa ugaja uresničevanje prerokbe, izrečene ob izvolitvi Trumpa – njegovo ravnanje bo najbolj pripomoglo k strnjenju vrst v EU.
