Z intimno zgodbo je opravila s kolektivnimi tabuji
Knjiga Francozinje Camille Kouchner La familia grande je na spletu sprožila plaz tragičnih pričevanj.
Odpri galerijo
Nekdanja ministrica za pravosodje Élisabeth Guigou ne bo predsedovala neodvisni komisiji za incest. Foto Eric Feferberg/AFP
Knjiga, sploh če je resnična in iskrena, ima strašno moč. Pretresljivo delo La familia grande (Velika družina), pod katero se je pred kratkim podpisala 45-letna francoska pravnica Camille Kouchner, je nemara prelomno spodbudilo gibanje #metooinceste (#jaztudiincest), saj se, kakor je spremljati na družbenih omrežjih, vedno več Francozov in Francozinj osvobaja težkega bremena, ki jih notranje tlači. Morda pada še en velik družbeni tabu.
Spomnimo: Camille Kouchner je hči Bernarda Kouchnerja, med drugim soustanovitelja organizacije Zdravniki brez meja in nekdanjega večkratnega ministra v različnih vladah, ki je neusmiljeno pokazala s prstom na očima, znanega politologa Olivierja Duhamela. V La familia grande je razkrila, kako je ta (do pred kratkim) ugledni in nadvse spoštovani intelektualec zlorabljal njenega brata dvojčka, ko sta bila stara trinajst, štirinajst let. Zaradi tega je v francoski družbi završalo, proti Duhamelu, ki se je še pred izdajo knjige umaknil z vseh javnih funkcij, pa so zaradi »posiljevanja in spolnega nasilja nad mlajšim od petnajst let« odprli preiskavo.
Knjiga – zaradi izjemnega vnaprejšnjega zanimanja so pri založbi Seuil že začetno natisnili 225.000 izvodov – ni samo obračun z očimom v znak neizmerne sestrske ljubezni, prav tako ni le javno razčiščevanje vsega grdega, ki se je pred desetletji ponavljalo v znani pariški družini, ampak je tudi kolektivni sprožilec sprememb, kar novega družbenega gibanja. Na twitterju, denimo, je objavljenih nič koliko žalostnih pričevanj, večinoma so presunljivo kratka, kot na primer: »Stara sem bila šest let. Večkrat.« Kakor je sklepati iz nekaterih zapisov in je nedvoumno jasno iz številnih drugih, so bile žrtve navadno v rosno nežnih letih, storilci pa po večini ljudje, ki so jih imele rade: oče, ded, brat, stric, kak drug sorodnik, nekdo iz tesnega družinskega okolja.
Gibanje #jaztudiincest se spletno širi podobno, kakor se je pred tremi leti razmahnilo gibanje #jaztudi. Tako že odmeva, da o incestu kot »zločinu brez trupla, ki pušča globoke travme« – tako ga je označil državni sekretar za vprašanja otrok Adrien Taquet –, »čivkajo« prav tako javne osebnosti in nič manj politiki, recimo evropska poslanca Raphaël Glucksmann in Manon Aubry. Oglasila se je tudi država, saj pristojni pozdravljajo, da so žrtve končno spregovorile o mučnih izkušnjah, zato so jim obljubili pomoč z zavedanjem, da je več občutljivosti do problematike nujno tudi v izobraževalnem sistemu. Decembra so ustanovili posebno komisijo za spolne zlorabe otrok in incest, vodila jo je nekdanja ministrica za pravosodje Élisabeth Guigou, a se je zaradi bližine z Duhamelom umaknila.
Da mora nevidno zlo čim prej postati vidno in je treba o zamolčanem končno zakričati, opozarja zlasti psihiatrična stroka in poudarja, češ problematika je preobširna, da bi lahko zadoščal samo medel in počasen odgovor države; kot je brati, naj bi v dveh letih opravili temeljito raziskavo, v katero bi vključili 100.000 ljudi, šele potem bi ukrepali. Nekateri aktivisti, prepričani o ključnosti razbitja enega od poslednjih velikih družbenih tabujev, pričakujejo, da bosta čim prej kaj povedala tudi predsednik države Emmanuel Macron in predsednik vlade Jean Castex.
Za zdaj je v Franciji strokovno znano, da se spolno nasilje nad otroki in incest dogajata v vseh družbenih okoljih ter da žrtve po večini niso slišane: četudi dajejo pogumne signale, kaj se jim dogaja, odrasli, h katerim se obračajo po pomoč, njihovih stisk navadno ne prepoznajo niti ne priznajo. Tako je bilo tudi v družini Camille Kouchner, kjer so vsaj zadnjih deset let za »skrivnost« vedeli tudi nekateri prijatelji in znanci iz visokih pariških krogov ... Še dobro, da je zdaj napisala knjigo in so besede končno postale prelomno javne.
Spomnimo: Camille Kouchner je hči Bernarda Kouchnerja, med drugim soustanovitelja organizacije Zdravniki brez meja in nekdanjega večkratnega ministra v različnih vladah, ki je neusmiljeno pokazala s prstom na očima, znanega politologa Olivierja Duhamela. V La familia grande je razkrila, kako je ta (do pred kratkim) ugledni in nadvse spoštovani intelektualec zlorabljal njenega brata dvojčka, ko sta bila stara trinajst, štirinajst let. Zaradi tega je v francoski družbi završalo, proti Duhamelu, ki se je še pred izdajo knjige umaknil z vseh javnih funkcij, pa so zaradi »posiljevanja in spolnega nasilja nad mlajšim od petnajst let« odprli preiskavo.
Knjižna uspešnica
Knjiga – zaradi izjemnega vnaprejšnjega zanimanja so pri založbi Seuil že začetno natisnili 225.000 izvodov – ni samo obračun z očimom v znak neizmerne sestrske ljubezni, prav tako ni le javno razčiščevanje vsega grdega, ki se je pred desetletji ponavljalo v znani pariški družini, ampak je tudi kolektivni sprožilec sprememb, kar novega družbenega gibanja. Na twitterju, denimo, je objavljenih nič koliko žalostnih pričevanj, večinoma so presunljivo kratka, kot na primer: »Stara sem bila šest let. Večkrat.« Kakor je sklepati iz nekaterih zapisov in je nedvoumno jasno iz številnih drugih, so bile žrtve navadno v rosno nežnih letih, storilci pa po večini ljudje, ki so jih imele rade: oče, ded, brat, stric, kak drug sorodnik, nekdo iz tesnega družinskega okolja.
Gibanje #jaztudiincest se spletno širi podobno, kakor se je pred tremi leti razmahnilo gibanje #jaztudi. Tako že odmeva, da o incestu kot »zločinu brez trupla, ki pušča globoke travme« – tako ga je označil državni sekretar za vprašanja otrok Adrien Taquet –, »čivkajo« prav tako javne osebnosti in nič manj politiki, recimo evropska poslanca Raphaël Glucksmann in Manon Aubry. Oglasila se je tudi država, saj pristojni pozdravljajo, da so žrtve končno spregovorile o mučnih izkušnjah, zato so jim obljubili pomoč z zavedanjem, da je več občutljivosti do problematike nujno tudi v izobraževalnem sistemu. Decembra so ustanovili posebno komisijo za spolne zlorabe otrok in incest, vodila jo je nekdanja ministrica za pravosodje Élisabeth Guigou, a se je zaradi bližine z Duhamelom umaknila.
Naj nevidno postane vidno
Da mora nevidno zlo čim prej postati vidno in je treba o zamolčanem končno zakričati, opozarja zlasti psihiatrična stroka in poudarja, češ problematika je preobširna, da bi lahko zadoščal samo medel in počasen odgovor države; kot je brati, naj bi v dveh letih opravili temeljito raziskavo, v katero bi vključili 100.000 ljudi, šele potem bi ukrepali. Nekateri aktivisti, prepričani o ključnosti razbitja enega od poslednjih velikih družbenih tabujev, pričakujejo, da bosta čim prej kaj povedala tudi predsednik države Emmanuel Macron in predsednik vlade Jean Castex.
Za zdaj je v Franciji strokovno znano, da se spolno nasilje nad otroki in incest dogajata v vseh družbenih okoljih ter da žrtve po večini niso slišane: četudi dajejo pogumne signale, kaj se jim dogaja, odrasli, h katerim se obračajo po pomoč, njihovih stisk navadno ne prepoznajo niti ne priznajo. Tako je bilo tudi v družini Camille Kouchner, kjer so vsaj zadnjih deset let za »skrivnost« vedeli tudi nekateri prijatelji in znanci iz visokih pariških krogov ... Še dobro, da je zdaj napisala knjigo in so besede končno postale prelomno javne.
