V nadaljevanju preberite:

Po enem letu in treh mesecih, potem ko je bilo na obeh straneh ubitih več kot sedem tisoč ljudi, skoraj dvajset tisoč pa jih je bilo ranjenih, je Indija zasedla okoli dve tretjini Džamuja in Kašmirja, vključno s Kašmirsko dolino, provinco Džamu in Ladakh. Pakistan pa je vzpostavil nadzor nad tremi zahodnimi okraji, ki se imenujejo Azad, Džamu in Kašmir. Julija 1949 so določili tudi »linijo premirja«, ki jo nadzorujejo opazovalci ZN. To linijo so po tretji vojni, ki je potekala leta 1971, preimenovali v »linijo nadzora«, vzdolž katere se ne bi smelo nameščati oboroženih sil.

Vsi poznejši spopadi so deloma spreminjali tako vzpostavljeno stanje vse do leta 1962, ko se je v igro vključila Kitajska, s katero je bila Indija tega leta v vojni zaradi območja, ki si ga lastita obe državi. Peking je že pred tem nadzoroval del območja Aksai Chin, ki se na enem koncu dotika Xinjianga, na drugem pa Tibeta. In čeprav sta bila Peking in New Delhi v tistih časih v prijateljskih odnosih, indijsko vodstvo ni imelo pojma, da Kitajska gradi avtomobilsko cesto, dolgo 1200 kilometrov, s katero je povezala Xinjiang in Tibet, pri čemer kar 179 kilometrov ceste poteka skozi Aksai Chin, ki ga ima Indija za svoje ozemlje. To je bil eden od povodov za vojno, s katero je Kitajska samo še potrdila, da trdno ostaja v areni, v kateri poteka boj za strateško pomemben del Himalaje.