Tiskane izdaje
Kaj je skupni imenovalec za Kylea Bassa, Stanleyja Druckenmillerja, Davida Tepperja in Davida Einhorna? Kitajski renminbi juan. Vsi štirje so na čelu velikih skladov za zavarovanje rizičnih naložb in vsi štirje so se osredotočili na borzne dejavnosti, ki se jim bodo bogato poplačale, če se bo kot pravilna izkazala njihova ocena, da mora Kitajska v prihodnjih treh letih temeljito devalvirati svojo valuto.
Gre za finančno stavo desetletja. Kitajsko politično vodstvo namreč trdi, da ne bo resne devalvacije. Bass pa po drugi strani meni, da bi se morala vrednost juana zmanjšati za kar 40 odstotkov sedanje vrednosti.
Bassov Hayman Capital Management je, kot piše Wall Street Journal, večino svojih naložb iz delnic, blaga in obveznic preusmeril v trgovino, iz katere pričakuje milijardne dobičke, če se bo vrednost juana v resnici zmanjšala za toliko, kot to napovedujejo njegovi analitiki. Kar 85 odstotkov sredstev tega sklada so zdaj vložili v veliko igro, katere rezultati se bodo pokazali neposredno po kitajskem tradicionalnem novem letu.
Izguba zaupanja v investitorje
Ocena, da bi morala Narodna banka Kitajske (oziroma samo kitajsko partijsko vodstvo) korenito devalvirati juan, temelji na dejstvu, da se velikanski del kapitala preliva čez kitajske meje in da se proizvodnja nikakor ne more znova trdno postaviti na noge. Čeprav ima Kitajska v trezorju še vedno 3300 milijard dolarjev deviznih rezerv, je menda lani iz Kitajske »spolzelo« več kot tisoč milijard dolarjev kapitala, in to zaradi strahu pred negotovo prihodnostjo kitajske valute in tudi gospodarstva v celoti.
Foto: Jason Lee/Reuters
Prav tako je treba upoštevati, da znašajo neizterljiva posojila, ki so jih izdale kitajske banke, trenutno dva odstotka, a se bodo gotovo silovito povečala in s tem osrednjo vlado prisilila k temu, da bo morala zato, da bi dokapitalizirala banke, vanje vložiti več tisoč milijard dolarjev, spremenjenih v juane.
Menedžerji skladov za zavarovanje rizičnih naložb so si edini v prepričanju, da je devalvacija edina možnost, ki jo ima vodstvo v Pekingu, če noče tvegati še večje izgube zaupanja investitorjev v trdnost druge največje gospodarske sile sveta. Njihova mnenja se razlikujejo zgolj v tem, s kakšno hitrostjo bo padal juan in do katere najnižje ravni. Nekateri so svoje karte stavili na osem juanov za dolar. Drugi igrajo na vrednost juana od 7,2 do 7,6 dolarja. Trenutno je treba za en ameriški dolar odšteti 6,6 juana.
Za kitajsko vodstvo je to še toliko težje, ker še samo očitno ne ve, kako močno je njegovo gospodarstvo. Napoved Georgea Sorosa med Svetovnim gospodarskim forumom v Davosu, da je »trd pristanek kitajskega gospodarstva neizogiben«, je po partijskih medijih odjeknila kot zla slutnja. In čeprav so si vsi komentatorji prizadevali, da bi jo preglasili z zelo veliko argumenti, ki pričajo o tem, da se še vedno izplača investirati v Kitajsko, so ti glasovi po nekaj nepričakovanih denarnih potezah, ki smo jim bili priče lani, in po najnovejših statističnih podatkih, ki dokazujejo nadaljnje upočasnjevanje rasti, slišati precej prepričljivo.
Soros je svojo napoved končal s trditvijo, da on osebno »stavi« proti vsem državam, ki proizvajajo surovine in energijo ter tudi proti vsem azijskim valutam. Časopisna agencija Xinhua je na napad skladov za zavarovanje rizičnih naložb odgovorila z odločnim komentarjem, ki je »radikalne špekulante« obtožil, da posegajo po »nepokriti prodaji« juanov v prepričanju, da bodo tako dosegli visoke dobičke. »Ker kitajska denarna oblast uvaja učinkovite ukrepe za okrepitev juana, so vsi ti špekulanti obsojeni na velikanske izgube,« je zapisano v komentarju Xinhue.
Sicer pa tudi številni zahodni strokovnjaki opozarjajo, da so takšni napadi skladov za zavarovanje rizičnih naložb učinkoviti takrat, ko gre za konvertibilno valuto, da pa so hudo sporni, ko gre za gospodarstvo, ki ga kljub vsemu nadzoruje predvsem država, ki je sposobna v denarni stroj priliti velikanska sredstva iz različnih virov. Prejšnji mesec je partijsko vodstvo državnim institucijam ukazalo, naj na hongkonški borzi kupijo toliko juanov, da so se posojilni stroški čez noč povečali na 66 odstotkov, kar je onemogočilo financiranje hitrih nakupov. Vrednost juana se je v primerjavi z dolarjem v hipu močno povečala.
Valutna vojna se nadaljuje
Plesalci v kitajskem kolu bi morali dobro poznati vse kanale in logike, ki povezujejo »zunanje« in »notranje« trge. Odločen kitajski odziv je iz velike denarne igralnice že vrgel nekaj igralcev, ki so se odrekli nepokritim prodajam, ker jim ni bilo do tega, da bi se bojevali s kitajsko državo. Nekateri od njih so se namesto juana lotili nekaterih drugih azijskih valut v prepričanju, da bodo morale pod pritiski cenenega juana tudi te devalvirati.
Foto: Johannes Eisele/AFP
Kitajci se še vedno dobro spominjajo leta 1998, ko so Sorosovi trgovci z valutami spravili na kolena tajsko, malezijsko in indonezijsko gospodarstvo. Neposredno pred tem so poskušali napasti hongkonško borzo, a je Hongkong, ki ga je podprlo vodstvo v Pekingu, takrat sklad za zavarovanje rizičnih naložb pričakal z lastnim nakupom delnic v vrednosti 118 milijard hongkonških dolarjev. Tako so območno valuto obvarovali pred potresom.
Druckenmiller je bil takrat glavni menedžer naložb v Sorosovem skladu. Zdaj vlaga svoja osebna sredstva v novo igro z juanom. Poteka nova valutna vojna. Še vedno se ne ve, kdo bodo zmagovalci in kdo poraženci.
