Obujeno ministrstvo za nevarnost
Trgovinska pogajanja med ZDA in Kitajsko: Dokončnega sporazuma ni pričakovati pred majem ali celo junijem.
Odpri galerijo
Na trgovinskih pogajanjih med Kitajsko in Ameriko v Pekingu so včeraj dosegli nekaj premikov na področju prenosa tehnologij. FOTO: Reuters
Še preden so ameriški pogajalci prispeli v Peking, da bi s kitajskimi sogovorniki nadaljevali delo, povezano s pripravo trgovinskega sporazuma, je bilo jasno, da največji problem v odnosih med velesilama ni neravnovesje v blagovni izmenjavi, prav tako ne kraja tehnološkega znanja.
V začetku tedna so namreč v Washingtonu »obudili« komite za obstoječo nevarnost, ki so ga kot nekakšno zunanjepolitično interesno skupino ustanovili v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Medtem ko je imel v prejšnjem stoletju v nazivu pojasnilo »Sovjetska zveza«, v začetku tisočletja pa »terorizem«, se zdaj »obstoječa nevarnost« imenuje – Kitajska. Ne le kot izvozna velikanka ali nova kibernetska sila, temveč kot resna in po mnenju članov tega telesa nevarno podcenjena tekmica ZDA kot voditeljic »svobodnega sveta«.
Komite za nevarnost ne deluje nepretrgano. Ugasnejo ga in znova aktivirajo kot nekakšen alarm, katerega funkcija je spodbuditi administracijo k delovanju proti obstoječim grožnjam in potencialnim tveganjem. Lahko bi rekli, da to telo po svoje odseva globalno ozračje. Ko miruje, se Vzhod in Zahod prepletata v medsebojni odvisnosti, ko deluje, pa se svet sooča s hladno vojno. Ali celo malce vročo, odvisno od nevarnosti, na katero opozarja.
S tem, ko se hkrati po eni strani obuja delovanje tega telesa, po drugi pa zapleta proces odprave trgovinske vojne, sta se ameriški trgovinski predstavnik Robert Lighthizer in finančni minister Steven Mnuchin skorajda spremenila v vodji imaginarnega ministrstva za nevarnost, ki se v imenu predsednika Donalda Trumpa pogaja ne le o carinah, temveč nasploh o svetovni ureditvi in geostrateški razporeditvi vplivnih območij obeh velesil. Natanko tako, kot je bil naš planet svojčas razdeljen med ZDA in nekdanjo ZSSR. »Tako kot je bilo nekoč s Sovjetsko zvezo, je zdaj komunistična Kitajska eksistencialna in ideološka nevarnost za ZDA in idejo svobode, ki zahteva nov ameriški konsenz, kar zadeva politiko in prioritete, in to s ciljem odpraviti to nevarnost,« je zapisano v sporočilu komiteja.
Med člani komiteja je tudi Steve Bannon, eden od najglasnejših kritikov kitajskih globalnih ambicij pa tudi »pobude pasu in poti« kot kitajskega instrumenta za osvajanje ključnih točk, na katere se je od nekdaj opirala globalna prevlada.
Po pekinškem krogu trgovinskih pogajanj bodo kitajski funkcionarji prihodnji teden odpotovali v Washington, in tako se bo nadaljeval ples po pajkovi mreži. Trump se drži strategije »vse je mogoče«, torej tako sklenitev sporazuma – kot predvidevajo, se to ne bo zgodilo pred koncem maja ali začetkom junija – kot prekinitev pogajanj –, tako kot je storil v Vietnamu, ko se je pogovarjal s severnokorejskim voditeljem Kim Džong Unom.
Nekaj premikov so včeraj dosegli v Pekingu, so sporočili viri, in to na področju prenosa tehnologij. A celo če bodo končno sklenili sporazum, s tem ne bo rešeno ključno vprašanje, kakšne odnose si želita Kitajska in Amerika. Če se bosta odločili, da to ne bo sodelovanje, bosta pahnili svet v nevaren spopad civilizacij, ki bi lahko bil veliko več kot zgolj še ena hladna vojna.
V začetku tedna so namreč v Washingtonu »obudili« komite za obstoječo nevarnost, ki so ga kot nekakšno zunanjepolitično interesno skupino ustanovili v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Medtem ko je imel v prejšnjem stoletju v nazivu pojasnilo »Sovjetska zveza«, v začetku tisočletja pa »terorizem«, se zdaj »obstoječa nevarnost« imenuje – Kitajska. Ne le kot izvozna velikanka ali nova kibernetska sila, temveč kot resna in po mnenju članov tega telesa nevarno podcenjena tekmica ZDA kot voditeljic »svobodnega sveta«.
Komite za nevarnost ne deluje nepretrgano. Ugasnejo ga in znova aktivirajo kot nekakšen alarm, katerega funkcija je spodbuditi administracijo k delovanju proti obstoječim grožnjam in potencialnim tveganjem. Lahko bi rekli, da to telo po svoje odseva globalno ozračje. Ko miruje, se Vzhod in Zahod prepletata v medsebojni odvisnosti, ko deluje, pa se svet sooča s hladno vojno. Ali celo malce vročo, odvisno od nevarnosti, na katero opozarja.
S tem, ko se hkrati po eni strani obuja delovanje tega telesa, po drugi pa zapleta proces odprave trgovinske vojne, sta se ameriški trgovinski predstavnik Robert Lighthizer in finančni minister Steven Mnuchin skorajda spremenila v vodji imaginarnega ministrstva za nevarnost, ki se v imenu predsednika Donalda Trumpa pogaja ne le o carinah, temveč nasploh o svetovni ureditvi in geostrateški razporeditvi vplivnih območij obeh velesil. Natanko tako, kot je bil naš planet svojčas razdeljen med ZDA in nekdanjo ZSSR. »Tako kot je bilo nekoč s Sovjetsko zvezo, je zdaj komunistična Kitajska eksistencialna in ideološka nevarnost za ZDA in idejo svobode, ki zahteva nov ameriški konsenz, kar zadeva politiko in prioritete, in to s ciljem odpraviti to nevarnost,« je zapisano v sporočilu komiteja.
Kitajski funkcionarji bodo prihodnji teden odpotovali v Washington, in tako se bo nadaljeval ples po pajkovi mreži.
V komiteju tudi Steve Bannon
Med člani komiteja je tudi Steve Bannon, eden od najglasnejših kritikov kitajskih globalnih ambicij pa tudi »pobude pasu in poti« kot kitajskega instrumenta za osvajanje ključnih točk, na katere se je od nekdaj opirala globalna prevlada.
Po pekinškem krogu trgovinskih pogajanj bodo kitajski funkcionarji prihodnji teden odpotovali v Washington, in tako se bo nadaljeval ples po pajkovi mreži. Trump se drži strategije »vse je mogoče«, torej tako sklenitev sporazuma – kot predvidevajo, se to ne bo zgodilo pred koncem maja ali začetkom junija – kot prekinitev pogajanj –, tako kot je storil v Vietnamu, ko se je pogovarjal s severnokorejskim voditeljem Kim Džong Unom.
Nekaj premikov so včeraj dosegli v Pekingu, so sporočili viri, in to na področju prenosa tehnologij. A celo če bodo končno sklenili sporazum, s tem ne bo rešeno ključno vprašanje, kakšne odnose si želita Kitajska in Amerika. Če se bosta odločili, da to ne bo sodelovanje, bosta pahnili svet v nevaren spopad civilizacij, ki bi lahko bil veliko več kot zgolj še ena hladna vojna.
